Pred približno dvema tednoma smo se (kot vedno) relaksirali v senci na stopnicah. Super početje, ki ga v Sloveniji sicer ne toleriramo najbolj, ampak ga v tej "vročini" (ne bom razlagala zakaj navednice) vsaj tolerirajo. Pa pridejo mimo dve dekleti. Govorita v hrvaščini (ali morda srbščini, jih ne ločim; za to zgodbo tudi ni popolnoma nič relevantno). Eno od niju poznam, očitno ima na obisku tujko...
Ker se je pogovor zdel odprte narave, sem mu začela slediti, s poslušanjem. Ok, priznam, nisem razumela vsega, ampak kontekst ja. Zato sem v nekem trenutku tudi sama vskočila v živahno debato. Pač, pripomba v slovenščini, hrvaško itak ne znam in ni se mi zdelo vredno matrat jezika za brezveze... Pa se je debata takoj umirila. "Gostja" se je obrnila proti meni z začudeno-nerazumevajočim pogledom. On druga, ta poznal na, pa mi je rekla: "Sej če ti ne gre hrvaško, lahko poveš tudi po angleško, sej razume."
Ne vem točno kakšen je bi moj odziv na zunaj. Ampak definitivno se mi je stvar uprla v meni. Zakaj že, bi ji morala povedat stvar v agleščini (halo!?), če sem lahko prej sama sledila slabih deset minut... verjamem, da bi tudi gospodična lahko razumela en sam preprost komentar v slovenščini! Ne mi rečt, da ne!
Zakaj me je to tako razjezilo? Ker vidim, da se nekateri prilagajajo in potrudijo drugi pa ne. Ok, sej morda res ni razumela... ampak se ni niti potrudila in vprašala, d aji še enkrat ponovim. Sam un pogled, ki mi je govoril: "Pa kaj mi govoriš v svojem jeziku, če očitno ne govorim tega ampak enga čist drugega." in una izjava... najbrž me bo še dolgo bolela.
A se vam zdi to prav? Je morda narobe to, da ne govorim hrvaško?
