slikce... ce rata

to j emorde se ena uganka...se iz letalisca. No, da vidmo ce vam to uspe ugotovit... :p
drzavne statistike
ko sem danes 10km pesceno plazo delila le z jato galebov in je blu najbel ROMANTIS, sm se spovnla na potepinko in KXOJNCKE u Marakesi. Tuki so, potepinka :)

pokrajina med Marakeshom in Agadirjem

uganki

Jah, tudi lejtos ne gre brez tega:

Dej sed it lasts veri long
bt aj nou dej ar vrong.
Soldzers spred it on da bred,
ivn it vas bed.
It kontejns nou pork,
ju ken it it viaut a fork.
Ic veri praktikl ju zi,
ic nou mistri.
Ivn in da maslim vorld,
ju ken tejk maj vord.

No kej bi blu tu?

Pa se druga, ta je bel slikovna:

Vsaka prva pravilna resitev prinese tistemu, ki jo resi pravi mali maroski (tipicen seveda) spominek.

Hotel Canaria

Avtobus nas pusti nekje... njekje. Nihce ne zna povedati kje sva. Veva, da to ni Agadir. Marjeta je prav danes slabe volje... v vseh drugih primerih za to nisem hvalezna, danes pa ja. Najprej krici na voznika avtobusa: "kupili sva karto za Agadir in tam naju morate odloziti!"
Ko tako krici, vem da je zmozna tudi gristi. Voznik se je seveda ustrasi (hehehe, mi lajks), poisce nekega mozakarja, ki naju odpelje do grand taxijev. Spogledujeva si, obe besni in nezaupljivi. To tudi poveva. Grand taxi nas bo se nekaj bolj opetnajstil...

Ampak na sreco so se grdi in sovrazni pogledi obrestovali. 5MD, ki jih je voznik avtobusa dal mozakarju, ta pa naprej vozniku grand taxija je zadostovalo.

Prvi vtis o agadirju je ... drugacen. Povsod sva brale o tem zelo turisticnem mestu... izkaze pa se da moras iskati turiste z lucjo pri belem dnevu. Ni jih.

Med vecernim iskanjem plaze - bistvo zakaj sva prisli sem- pokaze mesto kot nekaj najbolj dolgocasnega na tem svetu. Sprehajalisce ob plazi je polno ... domacinov. Ocitno je tu turizem stekel na racun njih.

Se preden sva dobili plazo naju je uhvatil en Nemec. Vidi se mu, da ze dolgo zivi tu. Potemnela polt se poudari njegove svetlo modre oci. S trgovci se pogovarja v arabscini, s turisti v nescini, z nama v (nemski) anglescini. Med sprehovodom ob pesceni plazi v vecernem Agadirju izveva veliko novega. No, Marjeta vecinoma. Ne da se mi poslusati. Clovek preveckrat povdari kako zelo dober je in kaj vse dobrega je naredil. Ni mi prevec vsec, pa vendar ni necesa kar bi me povsem odbijalo.

Koncno prideva nazaj v hotel. Tu naju, kot vedno pricaka nasmejan receptor. Bereber, itak (slikce ne morem dat, ker sem obljubla). Po hitrem postopku se spraviva spat.

Naslednji dan vstaneva nekako ob isti uri kot domacini, torej okoli enajste. Jah, se zgodi. Agadir je bil namenjen upokojenskemu obnasanju. Zaradi vcerajsnjega ne prevec dobrega vtisa, se nama prav nic ne mudi iz sobe. Razmisljava celo o tem, da bi se nekoliko podremali. Koncno se spraviva proti plazi. Nauciva se koristne lekcije: Mete ne poslusava, ko se gre za pravo smer... vsaj ne v Marakesu in Agadirju!

Plaza je... da bich is biching :) carsko. Ni prevroce, veter se ves cas podi proti obali. Super valovi so, v katere se prav moras vreci, malo bol proc od obale pa se da tudi supersko plavat.

Nekako ob sestih prideva s kosila. Marjeta se se sonci, jaz pa se odpravim ob obali...? hej, ni vsak dan da lahko med prsti na naogah cutis droben topel pesek in vcasih se malo morja. Okrog tebe pa marocani v dzelabah.... Ko se mi pridruzi se Marjeta narediva obvezni fotoshuting ob soncnem zahodu. Nikamor se nama ne mudi. Ta cas je namenjen njim - vsem muslimanom, ki se drzijo ramadana. Med njihovim prvim obrokom v dnevu jih pac ne bova motili. Obala pa je se vedno carska.

Prav pocasi se odpraviva navzgor... proti hotelu. Nacrt za ta vecer je preprost: pwslaaaaaaaaa.

Ampak, receptor je kot vedno zgovoren. Fotelja v avli pri recepciji pa ravno prav udobna. Med porocanjem o preteklih izkusnjah... predvsem tiste iz Marakesa ( giv mi bek maj invitejsn mani. Aj soud ju internet kafe, end moni for vater end ti). ..Nauci nas pomembne fraze v arabscini: f* off! Hecov na racun tega, da nama je dolzan le se vodo in caj ( internet kafe nama je ze pokazal) ni konec, vedno znova je bilo slisati: "after ti"

Vecer je bil res lagan. Nikamor se nama ni mudilo. Tip je super in povsem nemarosko skuliran. Malo slovenca je v njemu- naravnost nama pove, da se ne bo porocil z nama, ker hoce ostat in zivet v Maroku... tako je... ta fajni XD

Danasnji dan sva preziveli na plazi. Privoscili sva si kuskus, za katerega nama je bilo zal. Cisto prevec ga je bilo... niti polovice ga nisva pojedli, res ni slo. Slab obcutek je se povecal podatek, da Mohamed (receptor) v enem dnevu zasluzi toliko kolikor sva dali za kosilo...

drugi dan...

Iz sedecega polozaja se prestavim v lezecega.Pri tem pazim, da ne zamesam strani pri knjigi. Pogled mi uide po sobici: ravno dovolj je velika, da sta notr dve postelji in lijak. Prostora za oba nahrbtnika skoraj ni. Sprasujem se kod se potika Marjeta. Morala bi ze priti iz cyberja.Pocasi se mi ze zapirajo oci: ocitno bom danasnji vecer prespala.
Koncno zaslisim korake. Marjeta sez pojavi na vratih in veselo oznani: "Nic ni pisal." Seveda jo sumljivo pogledam - zakaj bi bila navdusena nad tem, da naju Mr. Morroco ignorira, ampak v tem ze nadaljuje: "Dobila sem drugega. Prinesel mi je vodo, ceprav sem mu ustrajno dopovedovala, da ne rabim nic. (smeh) Ja... No zdej naju je povabil na caj na teraso. Tudi tebe!"
Jah, take priloznosti sicer niso redke, ampak vseeno... pejmo.

Marjeta mi ga ze od dalec pokaze. Skupaj s prijateljem sta. Ne moreva se dolociti kateri je slabse oblecen. Eden v zenski preozki srajcki, ki kar poka po sivih, drugi... :) odlociva se za drugega. Vsedemo se v slascicarni in narocimo caj. Placa kar dobimo in govori. Govori, govori.... Pogledam prijatelja, ki se sicer smeji in ga nekoliko spremja, ampak je vec kot ocitno kaj si misli. Nasmehneva se eden drugemu. V tistem trenutku mi pade v lisel kot strela asociacija: EKSKJUZMI UAJ! Ja, ta tip je prav isti. Vedno mora imeti prav. Razlaga nam stvari o islamu in Maroku kot da bi ne imele sploh pojma... ker sva zenski. Uglavnem clovek, ki te ziritira s tem ko je...

Odpravimo se na sprehod. Vec kot ocitno pokazem, da se mi ga ne da prenasat. Ampak pejmo. Slisim besede: Aj uant tu bi jor bojfrend for tudej. Na sreco niso namenjene meni! Jupi! Caki... ni dobro. Kako se ga bova znebili. Poskusiva z bucka-zelvica varko. Ne pomaga. Kricati zacne na naju, da sva agresivni do njega, ko mu hoceva po mirni poti dopovedati, da je sel predalec. Seveda je agresiven on. Nic ne pomaga, ne poslusa... "giv mi maj invitejsn mani" Niti na misel nama ne pride da bi mlu placali... hej, saj naju je povabil. Nic ne pomaga. Bitka postaja ze skoraj epicna, nakar zaslisim: " go, or we will call the police." Ob tem na hitro pobere sila in kopita.

Ni mi bilo takoj jasno kaj se je zgodilo. Potem pa le. Spomnim se lanskega leta, ko sva se pogovarjali s povsem prijaznim berberom in se skrivali pred policisti, da mu ne bi zatezili. Policisti skrbijo, da domacini ne bi nadlegovali turistov. FJU!

Obe sva se mocno pod vtisom dogodkov zadnjih minut odpravili na sprehod po Djema El Fna. Le kdo bi lahko sel takoj spat?

Ze takoj opazim dvoje nagajivih crnih oci, ki me opazujejo. Naslehnem se. Skoditi pac ne more. Ampak naprej greva kot da ni bilo nic. Dovolj marocanov za eno noc! Vidim, da gresta za nama, ampak ne nadlegujeta. Tiho sta in isceta ponoven ocesni stik. Zabavno? Morda, ampak ne na ta vecer.

Med setanjem in izogibanjem kac (ja, tega se ne bova nikoli odvadili) se reziva- kaj pa nama ostane drugega, ko je clovek na tleh, se samo se smeje.Onadva pa kar ne obupata. Na dolgo se pogledava, zarezim se in se vedno hodim naprej. Koncno prideta blize. Ne spomnim se natancno vsega. Bila sta zabavna. Z ravno pravsnjim znanjem anglescine, francoscine in tremi besedami arabscine se dogovorimo vse.

Marjeta pove, da sta sicer zabavna, ampak da imava za danes dovolj moskih. Povabita na pomarancni sok...joj, ne razumeta? Ne, samo ustrajna sta. Marjeta razlozi najino zgodbo. Razumeta. Klepetavi sogovornik nama pove, da se nama ni treba bati. On ni tak. "Vsi to recejo" smeh. Oni drugi v smehu pove, da ni kot njegov prijatelj. Ceprav neradi slisiva, se reziva. Simpaticno je povedal, tudi to je nekaj. Spijemo sok. Cas je da se poslovimo. Midve receva "goodbye" ona dva pa "vud ju lajki tu gou tu maj haus end mit maj femili"

Ponudba, ki je se nisva dobili. Zasedeva obicajne polozaje. Marjeta je tipicno readovedna in vedno za akcijo, jaz pa vedno stopam in sem prevec previdna. Ampak kar se takih reci tice, aj gou vit da flou, ceprav vcasih proti sebi... Vem, da bi bilo spoznavanje Maroka na moj nacin precej dolgocasno. Ce Marjeta rece, da gremo, torej gremo. To jima povem. Nista zadovoljna. Vec hoceta. Hoceta, da grem tudi jaz z veseljem. OK.

Yasima pospremimo do njegovega motorincka, potem pa se spokamo v taxi. Ja... "N'est pas loin" ne sploh ni dalec. S taksijem se vozimo kakih 10minut. Ni dalec... sploh ne. Taxi ustavi v novem delu. Izgleda neka mesanica novega dela in stare medine. Morda je ze predmestje... ne veva.Odpravimo se proti hisi.

So stvari, ki se jih moramo zavedati o maroku. Predvsem glede polozaja zensk. Z razliko dveh sva imeli cudne izkusnje: vprasale sva jih za smer, one pa so se obrnile in sle. Najbolj od vsega me je bilo torej razumljivo strah kako se bodo obnasale domace zenske... Bile jim bomo prepusce na milost in nemilost, saj je hisa povsem njihov teritorij.

Skozi vrata se cez hodnik odpravimo v dnevni prostor. Ni velik, ampak najbolj udoben. Na televiziji je arabska telenovela s francoskimi podnapisi. :)

Spoznamo Yasimovo sestro in dve teti. Same zenske ja! Sestra se sramezljivo skriva, pocasi se naju bo morda navadila. Starejsa teta je tiha. Ne govori prevec, z nikomer. Vendar prijazno gleda. Druga, mlajsa teta, morda je tudi sestra ( sorodstvene vezi so bile vse dvomljive...) naju prijazno gleda in se smeje, ko se hecamo. Koncno spregovori. Na najino presenecenje zna anglesko, francosko itak. Tudi mala se ze oglasa s kaj vec kot "La"

Opazovanje bratca, ko se ljubeznivo ukvarja s svojo sestrico povsem neprisiljeno in... mah, prou kjut jih je blu gledat.

Pogovor je tekem v vse sorte smeri. O studiju, jezikih... Naucile smo se nekaj novih izrazov. Ja, Marocani so vedno navduseni, da turiste naucijo kaj novega. Povabili so naju tudi na "kosilo," obrok, ki ga med ramadanom pojedo ob enih zjhutraj.

Nato pa sta naju fanta, vsako na svojem motorincku odpeljala nazaj do hotela. Noc je bila kratka, saj sva naslednji dan odpotovali v Agadir. Ze pot sama je bila polna presenecenj, mesto se toliko bolj.

Simo

Iz trgovine, kjer razvijajo fotografije, se (s fotografijami od lani) odpravimo v osrcje medine. Najin cilj je trgovinica z usnjenimi torbami in sedali pri Trgu zacimb. Simon nama prijazno sledi. Njemu je vseeno. Morda se vseli, da bo spoznam majne ulicice, polne trgovin.

Z razliko od lani, sva si letos povsem sprosceno ogledovali izdelke v trgovinah. Ko so naju ogovorili, smo se pogovorili kaj nam je vsec in seveda od kod smo in kako lepe smo Slovenke (jah, brez tega pac res ne gre). Trgovanje je bilo zelo sprosceno. Marjeta je tako postala lastnica novih sandalov. Prodajalca pa na zalost nismo uspeli prepricati, da bi pomeril roza varianto istega modela.

Med nadaljevanjem poti; spet ugotoviva, da... neveva kje tocno sva. To ni bila tista pot, ki sva jo iskali. Amak kmalu sva risli do nekih vrat... Koncno ugotovili kje sva.

Mimo trznice za zelznjavo in sadje sva se prebijai mimo trgovine Yamala. Osebe; ki jo najraje ne bi videli nikoli v zivljenju. Seveda stoji pred svojo trgovinico. Tako kot vsi trgovci, tudi od krici: "Polonia?" Super... torej se naju ne spomni. Oddahneva se nekje v mesarski cetrti, ko nama nad glavami visijo glave razlicnih zivali. Pazimo kod hodimo saj so tla... namocena. Med pogledi nvzdol opazimo tudi nizke stojnice na katerih imajo razpostavljene kosti, ali nekaj takega.

Trg zacimb je ze blizu. Se okoli ovinka bi moral biti... Kar naenkrat se mi v misli pojavi dvom: "Kaj pa.... Kaj pa ce se naju ne spomni?" In ze preckao trg. Strah je vedno vecji, ampak sedaj je kar je...

MArjeta ga je ze videla. Sedi pred sosednjo trgovino. Zamisljeno gleda pred sabo. Kaj dosti se mu ne da, seveda- ramadan je. Marjeta mu z roko pomaha direkt pred obraz. Simo dvigne pogled in jo prepozna. To opaznim ker se mu pogled takoj razjasni in na obrazu ima spet soj najlepsi nasmeh! Opazi tudi mene. V trenutnku je pokonci in ze ga slisim reci/ "Marjeta! Meta!"

Vsi strahovi od prej so pozabljeni. Nihce naju ne sprejme tako veselo in z navdusenjem kot to stori Simo!Na obrazu je videti, da niti malo ne pretirava s svojim navdusenjem. In kar naenkrat se v Marrakeshu pocutim doma.

-------------------------------------------------------------------------------------

Zbudim se okoli osmih. Prepotena cutim, da se je vmes le nekoliko shladio. Ze cez nekaj minut se nahajam na ulici, ki pelje direkt... k McDonaldsu. Seveda! Brez Maroskega makflarija ze ne bo slu :) Pred restavracijo za hitro prehrano naju ze caka Mr. Morocco. Nogo ima poskodovano. Po iformacijah, ki sem jih imela sem pricakovala, da ga bom prepoznala po velikem belem, svetlec gipsu. Seveda sem se zmotila. Od mavca je ostal le se nezavidljiv in rahlo zamazan povoj. Pravi, da ga mocno boli.

Seveda se ob tej izjavi spomnim na nakoga in nejgov opis pravega moskega. Ampak tisto je Slovenija, maroski moski so drugacni. Ni jih strah pokazat custev. Niso psi, ki jih lahko nakricis, ce ti sledijo. Z njimi moras ravnati previdno, prijazno in spostljivo.

coln

Coln je v pristaniscu sicer varen, vendar mu prej ali slej zgnije dno.

Zato je vcasih potrebno odjadrat iz ustajenih voda. Vcasih mi je prav tezko spremenit. Karkoli. Lazje je vstrajati v poznanem, ceprav se morde ne pocutim tako zelo najboljse.

Ampak, vcasih je res treba odpluti. In ce sem pred dvema dnevoma se razmisljala kako zelo ne bi sla, ne bi odjadrala v "neznano."

Zdej pa, ko sem tu, vem, da to neznano ni tako zelo neznano. Sanjala sem ze o tem, morda kaj tudi dozivela. Spremembe ne bo tezko sprejeti. Kaj pa bo ta pot prinesla bomo se videli.

Niti priblizno tako zabavno ne bi bilo, ce bi vedeli kaj nas caka...

pakiranje

Jah tako je. Nekaj preizkušenj, ki sem se jim podala naproti v petek, sem že prestala.Oratorij je bil zame zelo izčrpavajoč. Predvsem v animatroskem smislu. Nisem vajena takega režima, m načina razmišljanja. Ampak še bolj kot to me je jezila/begala moja čustvena nestabilnost. Groza, ko ne moreš kontrolirat svojih čustev...

Ve te občutke, z vsemi drugimi, pakiram, da gredo z mano na pot, ki bo preizkusila njihovo vnemo in potrpežljivost. Ko bom nazaj, bo vseskpaj že priti mač pozabljeno.

Še nekaj dni pa...bo vroče za popenit :P

Žak Brel ali pravilno Jacques Brel

Se še spomnite, kako zelo sem bila navdušena nad tem pevcem?

Dejasnko mi je všeč, ker poje o vseh možnih stvareh. Njegove pesmi so polne različnih motivov, načinov upovedovanja... recimo... ta CD, ki ga tako ponosno posedujem. Na začetku ima balado... no pesem, ki govori o... naslov je Starci (Les Vieux). Na lep, hkrati pa zelo pretresljivo opisuje življenje ostarelih ljudi. Res, lepo ampak zelo kruto. Še vedno mi gredo kocine pokonci, ko jo poslušam.

Po drugi strani pa poje tudi prav pijansko himno pivu (La Bière). Nikoli ne bom pozabila na "Marieke." Vedno me bo spominjala na tisti vroč poletni večer v Štanjel, ko sem jo prvič slišala. Še vedno upam, da jo kdaj zaslišim s kakšnega CDja, ki bo v najbolj optimističnem planu moj. :D

No in kdo je sploh ta... Jacques Brel, ki ga trenutno Sloveniji predstavljata kar dva igralca, en bolj navdušen nad njim kot drugi. Kdo?

Vsega vam pač ne bom prevedla. Na kratko pa lahko povem, kar se spominm.
Gre za belgijskega pevca. Bil je, kot vsi umetniki čuden - odpovedal se je gotovi prihodnjosti v očetovi tovarni, da se je lahko šel... pevca. Čeprav poročen, se je podal v Pariz, kjer pa je prvič doživel negativne kritike. Prvič sem rekla. Kot vsi trmoglavi pevci, se je tudi zabijal z glavo skozi zid, dokler ni nekega dne postal slaven. Potem je delal še filme in na koncu umrl...najbrž osamljen kot vsi umetniki... ampak... bil je slaven.

In vesela sem, da je bil trmast, čeprav nisem navdušena nad trmastimi ljudmi. Moja francoščina še vedno šepa, zato sem najbolj navdušena nad slovenskimi interpretacijami njegovih pesmi, o njih sem že pisala: Senca tvojga psa (Branko Završan) in Srce v kovčku (Jure Ivanušič). CD z iterpretacijami prvega sem si že priskrbela in me razveseljuje. Na vsaj kak drobček druge predstave pa, kar čakam... Upam in upam, da bo končno izdal album, ki ga obljublja že vsaj dve leti.

Kot vedno, ko govorimo o glasbi, lahko tudi tokrat zaključimo preprosto. Tudi na slovenskem trgu je dosti dobre glasbe, ampak jo je treba poiskat... Slovenci baje nismo preveč navdušeni nad... kvaliteto?:P

staranje

Včasih se počutim, kot da postajam grozljivo podobna staršem v njihovem razmišljanju.

Niso še dolgo tista leta, ko so nam še z zanosom govorili...boste že videli, ko boste veliki vam bo žal. S kakšno vnemo smo takrat zanikali njihovo modrost. Kako smo si njihove nasvete razlagali le s pobožno željo, d bi lahko zapravljali čas, tako kot ga mi in s brezveznim starševskim nakladanjem.

Ah, kako lepi časi so bili to!

Sedaj pa vedno bolj ugotavljam, da imajo prav... za mnoge stvari mi je žal. Recimo: štiri leta sem se v gimnaziji gulila italjanščino, z neverjetno trmo in odporom. Zakaj? Zato, da lahko sedaj s sramom priznam, da nimam pojma. Namesto, da bi mi učitelji takrat vsiljevali znanje tujega jezika, bi lahko upotešavala "pametovanja" in bi sedaj najbrž kaj več znala. Sedaj pa plačujem za tečaje tujih jezikov... jah...

Druga stvar, ki so jo starejši tudi vedno radi govorili, morda v nekoliko poznejših letih - Slovenija. Kdo od nas ni slišal slavnih stavkov: "Kaj boš hodil/a v tujino, če še Slovenije ne poznaš." ali pa "Slovenija je tako lepa. Toliko lepot skriva, mi pa hodimo v tujino."

V torek smo bili na ogledu Škocjanskih jam (s seboj smo seveda imeli tujca, drugače se ne bi odpravljali). Ogledovanje kapnikov, jezerc, vlage...čarobno. Vendar me je v notranjosti stiskala tesnoba. Glas vodičke je odmeval po jamah, v meni pa... zgornje besede.

F*! Ne morem kar naenkrat verjet tem "nakladanjem," čeprav so resnična!

Diploma

Jah, ker gre z mojo diplomo super... to sklepam, po tem, ko se mi še ni nič oglasila z dopusta...gre drugim in njihovim diplomam še boljše.

Dragi bralec, bodi tako dober in odgovori na to anketo.
Sošolka me je k temu povabila tako:

"Zdravo,

imam eno veliko prosnjo. Namrec delam empiricni del pri diplomi z naslovom Informacijska zasebnost na internetu in e-upravi. Prosim, da spodnji link posredujete cem vecim osebam, ki so se kdajkoli soocale z e-upravo ter internetom. Zelo bom vesela tud ce jo boste izpolnili sami, saj vsak odgovor prinese nekaj novega meni kot analizatorki te ankete.

Najlepsa hvala za sodelovanje in pomoc.

Lep pozdrav"

Zato vabljeni, da sodelujete in seveda razpečate stvar naokoli.

presenečenja

Vedno bolj se mi dozdeva, da eno osebo, s katero se res ne trudim družit, vedno doleti prijetna čast, da me preseneti u nulo (pod taktirko dveh prebrisanih deklet s preveč domišljije).

Najprej se je zgodilo pred parimi meseci, ko še par po tem Presenečenju nisem prišla k sebi. Današnje presenečenje je manj presenečenje, vendar... no presodite sami:

Zbiram predloge, kaj ukrenit:

- kupit novo kletko in se še 10 let ukvarjat z njim, čeprav se mi ne da lih, ma ker je luškn
- izkoristit druga znanj, ki jih premore ta zgornja oseba in ga "darovat za večerjo, pred tem pa mastno plačat za pregled veterinarja.

S že povedala de šparam... kaj bi vi nardili?

avtocesta

Že dolgo časa, najbrž še iz časov osnovne šole, se spomnim kako se je govorilo o avtocesti od Postojne do Vipave. Počasi se je nehalo govoriti, začeli so celo z deli. Počasi pravijo, da se bodo dela zaključila in čez kakšen teden (napovedali so sicer že 13.8.) tudi popeljali po tem odseku.

Ampak domačini smo... no vsaj nekateri... še vedno kar skeptični do "novih rbrnic." Zakaj? Jah...
najprej ker smo Slovenci kjlub vsemu zelo nezaupljivi ljudje.

Drugi razlogi pa so... no številni (ampak nikakor ne pravim, da so vsi resnični...). Od tega, da stebri viaduktov niso zgrajeni na trdnih ampak zelo... brečastih tleh, do tega da imanov odsek cela dva pasova v obe smeri, kljub temu da gre za kar konkreten klanec, v primeru nesreče pa... no raj ne pomislimo na to. Po mojem mnenju manjkajo tudi zaščite za burjo (jah... tle orkanska burja pač ne piha zgolj s 30 km/h), pa nekak izhod v sili za tovornjake na vrhu klanca, kot pred Črno kalskim viaduktom)....in še in še.

Najbolj od vsega pa nas, vse, ki živimo blizu in bi ta odsek lahko uporabljali, moti dejstvo da se otvoritev novega odseka prestavlja... ko se je začelo govoriti, da o zaprt izvod Nanos, je bilo slišati še pa še datumov. Pred enim tednom je bilo slišati sredino meseca julija, nato konec julija, začetek avgusta... zaenkrat smo pri sredini avgusta. To so le datumi zadnjih mesecev, pred tem so se slišala tudi poletje 2007, pomlad ali jesen 2008. Domačini se včasih, na pol zares, napol za hec zato še vedno sprašujemo: "Katerega leta?"