Nekje nq vlqku sem ugotovila, da se pocuti, kot da bi se odpravljala v Ljubljano...nic posebnega. Sredi tedna in na vlaku, ampak se vedno nic takega. Dogqjqti se je zacelo sele nekako na letaliscu; druge, letaliscu, kjer sva se izgubljeno podali za iskanjem prostora, kjer bi cez noc pustile prtljago. Izkazalo se je, da se moraa v mesto podati z vso prtljago... jeah, lahko bi bilo tudi slabse, ampak ok.
Seveda sva si privoscili pes ogled Alicanta in koncert sodobno tradicionalne spanske glasbe v zivo :) mal si mormo privoscit in iskoristit edini vecer v mestu, kaj ne?
Potem sva se spokale na plazo v upanju, da bova tam lahko malce zadremali, ce ze nisva dobili udobnejsega prenocisca... hmmm... nic kaj prijetnega naju ni cakalo tam: plaza je bila osvetljena in totazl polna klap, ki so ga zurali, parov, ki so ze zdavnaj za,udili soncni zahod ob izpovedovaju ljubezni... nic sence, nobenega primernega koticka ali zavetja.. potem pa... veliko presenecenje in zgrozanje. Obe sva si samo zeleli, da bi bilo noci cimprej konec, da bi se spokali nazaj na letalisce in naprej... amapk- je bilo ze kdaj tako lahko? Dejmo rect tako: lakiranje nohtov ob treh ponoci se mi je zdelo zelo primerno zanimivo in zares nujno opravilo... vsi, ki me poznate boste vedeli pri cem smo...
Koncno sva si izborile nekaj pocitka, pod otroskimi igrali... zjutraj, po komaj kaj predremani noci, sva si privoscili se skok v morje... sploh se ne spomnim kdaj sem nazadnje plavala v Sredozemkem morju... wow; koliko casa je ze nazaj...
Potem pa je lakom postal lacen in privoscili sva si se sendvicke. Kaksna prijaznost! Natakarica ni znala anglesko, midve pa za silo kaksnio besedo v spanscini... vse smo se zmenili z nasmeskom na obrazu. Ko pa sem videla, da mi prsut reze dobesedno s kavalete... WAW! Najbolj presenecena.
Potem je bil pocasi ze cas za letalo... Med poletom sem razmisljala, da se tam, kamor grem pocutim kot doma... kot, da bi bil moj drugi dom...
In potem sem stopila iz letala....
