Začela sem že pisati o eni temi, za katero velja zgornji naslov. ampak ne bom. Nikoli ne maram pisat o stvareh, ki jih nimam razčiščenih. In te najbrž nikoli ne bom, jo bom pa verjetno pozabla alpa vsaj nehala mislit na to (kšne bistvene razlike med možnostima ni, kejnje?)
U bistvu je nerazčiščenih stvari vedno kar nekaj. Najbrž ne samo pri meni? Ampak ne želiš o vseh enako veliko govoriti. Recimo stvari, ki jih pri sebi šteješ za napake, navadno tudi sam razčistiš - jih sprejmeš, ignoriraš, alpa jih spremeniš.... nekaj že.
Včasih pa se stvari ne tičejo samo tebe, ampak še koga drugega. In tukej se navadno začne tisti grenak nasmeh. Vsak ima svojo resnico, ki jo predstavi drugemu enkrat bolje, drugič slabše. Včasih pa je sploh ne. Eh, vse sorte se zgodi. Kaj si naredil prav in kaj narobe vidiš šele čez čas, ko nisi več tolk vpleten in pogledaš bolj od "daleč". In takrat bolj spoznaš tudi resnico drugega, ne samo svoje in... itak, de rata nasmeh bolj grenk... DDDD!!!!
Uglavnem je pa tku de se vsakega "problema" lotiš posebej... kot kakšno študijo primera (dlje od tuki ne bom šla, ker lahko začnem navezavo na dioplomo in potem... :))...
V končni fazi pa moraš vsakič znova it z življenjem naprej. Bogat z novo izkušnjo (pa čeprav je ta izkušnja sam kratek premislek o nečem)... in kej ni prav to bogastvo življenja?Res fajn, da vedno znova vstanemo in gremo naprej, pa čeprav se počutimo kot pretepeni psi...
Eh ja... vidite, še o razčiščevanju ne znam kej dosti zbranih misli napisat, pabom o nerazčiščenih problemih... :D naušlo....
