točenje medu III. del

Sem vam obljubila nadaljevanje petkove dogodivščine. Do kod smo že prišli? Aja, sej res, sladkega dela je bilo konec. Med je bil stočen, prazni sati pa nazaj v gajbah in pripravljeni nazaj na svoje mesto - v panj.

Preden smo se zares odpravili nazaj, smo si seveda privoščili še krajši počitek, se posladkali s figami, ki so očitno že zrele in so itak naminam. :)

Napolnili smo kantico z vodo... kar je bilo zelo pomembno v nadaljevanju (meni tudi ni blu povsem jasnu zakaj toliko vode (vsaj ene 3l), zato boste tudi vi izvedeli v nadaljevanju). In smo šli.

Sama sem si predstavljala vračanje satov v panje nekako v smislu- opravi čimprej s tem in pazi, da pri zlaganju satov v panj ne zmečkaš (preveč) čebel. Jeah... Ko bi vedeli kako zelo sem se motila...

Čebelarju se nikamor ni mudilo. Odprl je panj, nato še spodnjo mrežico (panj z 20sati so pač razdeljeni na zgornjo in spodnjo polovico, sej to sem že omenjala v prvem delu kaj nje?). Zjutraj je odprl ZGORNJO polovico, ki je namenjena zalogi hrane (beri medu in cvetnega praha). V spodnji polovici je zalega (čebele tu bi). HU! Tega vam celo lahko pokažem. Namreč meni so sati z zalego od zmeraj bili najbolj fascinantni.

Najprej namreč čebele izberejo celice, kjer bo matica odložila jajčeca (a vidite razliko na zgornji fotki? med celicami ki so pokrite in kjer so čebele tu bi in tistimi, kjer je med?), okoli teh celic pa naredijo pravo malo skladišče medu in cvetnega prahu, ki je namenjen zgolj prihodnjim rodovom. Če je medu več, kot ga potrebujejo, ga začnejo skladiščit tudi v zgornjem delu panja, ki je od spodnjega ločen z eno tako mrežico (nimam fotke, ma itak ni nič posebnega). Mrežica zato, da je matici onemogočeno prehajanje v zgornji del. Ja, ta spodnji za zalego in zgornji za med je mal umetno narejen, ampak... pride prou. :)

Ojej, kok sm zašla s poti. Pardon. Ja, zakaj je že čebelar odprl najprej spodnjo polovico? Ker je panje pred vračanjem satov želel pregledati - so morda zgradile nove matičnjake (celice namenjene vzreji matice). Kako jih prepozna neizurnjeno oko? Pošteno povedano, vsakič, ko sem videla celico, ki je bla mal izbuljena glede na ostale sem rekla: to je to. Jeah, ni to to! To so celice za trote - res so širše in nekoliko večje, ampak niso matičnjaki. Matičnjaki so ogromni in, kot mi je bilo tokrat razloženo, vedno obrnjeni navzdol. Ampak kljub velikosti jih je včasih težko opaziti, ker jih znajo čebele dobro skriti. Hehehe, tega niso:

Itak vidite to ogromno stvar. Noter se skriva čebelica kraljica in matični mleček- kraljevska hrana. Sej veste kako velja za zdravo hrano: zdrava žeže, fina pa niti ne... No, tudi matični mleček je nekako tako - zdrav, ma ne nejki blazno okusen. Bi se ga pa lahko v petek najedla še in še, saj sva s čebelarjem odkrila kar lepo število matičnjakov.

Zakaj jih čebelar (ponavadi) ne mara? Matičnjak pomeni, da bi čebele rade zamenjale šefico, ostale pa s staro šefico rojile. Kar pa sedaj, ko panji niso tako močni, ni lih nekaj najbolj zaželjenega, ker se že tako majhno število čebel še zmanjša... ja, ni lih fajn...Zato naredi čebelar uničenje:

Danes mi ohranjanje rdeče niti ne gre :((

Uglavnem panje je čebelar pregledoval z namenom premešanja satov z zalego in tistih praznih (pravkar izpraznjenih). In zato smo pregledovali sate. Učila sem se prepoznavati glavne oblike čebel.

Delavke (sem se jim opravičla,ker bom objavila sam njihove riti, ampak takrat na srečo ni nobena protestirala in protestiralo jih drgač ni tolk malo :))

Matico. Jo dobite? Nima nič "pobarvane riti" kot tiste kupljene. Je bila vzrejena direkt doma.

in trote ( o njih sem tudi že nekaj pisala, ma se mi zdej ne da iskat linka). Trote je dejansko najlažje prepoznat, k so večji in širši, medtem ko je matica sam mal daljša od ostalih čebel.

Počasi počasi je čas mineval v prav zanimivem početju pregledovanja satov. Ok, sej sem se res bolj pretvarjala, da vem kaj delam, kot dejansko vedela... Hei, ne zahtevajte preveč od mene!

In ko sem tako držala v roki sat in oprezala za matico (k itak niti ne veš al je gori al nje, pwo pa jo še jši...) sem začutla v riti ostro bolečino. Un sat bi najraj spustila na tla, ampak sem se na srečo v času zavedla, da bi to izzvalo še kakšen čebelji pik...in sem sat raj previdno prepustila čebelarju, sama pa se od čebeljnjaka rahlo oddaljila in se režala... no kok od vas je že pičla čebela v rit? :P

To sicer ni bla ne prva ne zadnja bojna rana tistega dne, za preprečitev hujših zdravstvenih posledic krivim to (kaj pa je to?):

zato lahko z gotovotjo delim svoje spoznanje iz te ekskurzije: Pred čebelami se ne kaži v črnih stvareh, kr moje črne hlače so imele neizmerno rade. Na smrt so se zaljuble v njih... jupi!

Naslednjič bom raje pršparala kakšno življenje... :) oooo, kok sem altruistična :P

Aja, še rešitev uganke od prejšnjič. Na sliki so ostruški propolisa, ki ga čebele med drugim uporabljajo za zamašitev vseh lukenj, ki bi lahko povzročale prepih v panju... pa seveda tudi za druge zadeve...

Ker mi očitno v tekst ni uspelo vključit zakaj smo rabli tok vode, lahko natipkano razmišljate tudi o tem ;))