Super se je odklopit od vsega vsakdanjega in spokat nekam... nekam drugam. Vsi, ki me poznate veste, da začnem komplicirat pri vprašanju s kom pohajat.
Odvisnu je za koliko časa, seveda. Za en dan mi ni problema it s komer koli. Če oddaja vsaj približno pozitivno energijo. Zakaj pa ne bi spoznala koga novega?
Ko pa gre za več časa, za več kot en dan, ko gre za noči, ko gre za nekoliko večjo oddaljenost od doma... takrat pa začnem komplicirat na vse pretege. Bit s človekom 24ur na dan ni lahko. V bistvu zna bit jako naporno. Ampak se da. In zna bit tudi jako zabavno. :)
Če imaš iste interese (o tem je pisal tudi Chef, ampak je objavo očitno odstranil, v mojem Bralniku pa še kar obstaja...) potem je ok. Ampak lih tuki se skriva hudič... v podrobnostih. Ko načrtuješ je lahko vse ok. Vsi z istimi interesi, potem pa si tam... daleč proč, ko ugotoviš, da bi nekdo samo ležal, drugi pa samo skakal po muzejih, spet tretji samo žural pozno v jutro...
Alpa sploh ni problem v interesih, ampak v karakterjih. Če osebi nista približno enako trdni v svojih odločitvah... potem se navadno en "vesi po drugem" v smislu, da se vedno zgodi, da je tako kot reče prva oseba in nikoli kot bi želela druga... morda celo zato, ker si ne upa izreči svojih želja. Morda preprosto zato, ker se boji, da bo prva oseba rekla: "Ok, mene to ne zanima, me zanima pa tisto drugo, ko tebe ne. Greva vsak posebej." In nekaterih je bolj strah biti eno uro v tujini sam, kot delat nekaj kar ti ne paše... Na začetku sem bila namreč tudi sama taka in razumem... ampak je grozno... sem doživela z obeh strani, tako, da sem se sama vesila, kot da se je kdo po meni... nič od tega ni pretirano prijetno, tako sem to razmišljanje kmalu opustila.
Morda pa sta osebi sam nekompatibilni. Karakterno. Nikoli n ebom pozabla zgodbe (pojma nimam kje sem jo že prebrala), eni punci, ki si je prek foruma poiskala sopotnika za potovanje v XX (jah, se ne spomnim, ma itak nima veze). ko sta potovala, sta bolj malo govorila. V večini pisala svoji boljši polovici (ki sta ostali doma) popotniški dnevnik. Dogovarjala sta se le glede strateških premikov. Nič več nič manj. Kot je punca opisala, ji je to takrat ustrezalo. Ni se ji dalo zares spoznavati nikogar novega, sam "družbo" je potrebovala. Pač nekoga, ki je zraven, če pride do česarkoli, magari za delit stroške hotela, prevozov ipd.... Ko sta prišla nazaj v Ljubljano, sta se poslovila, si obljubila, da si bosta izmenjala fotografije. Nikoli več se nista videla.
Sama česa tazga recimo ne bi hotela. Grem pa že raje sama... Ampak ljudje so različni in vsakemu ustreza nekaj povsem drugega. Nekateih gremo z glavo skozi zid nekje, drugi drugod.
wird staf, vem. Ampak je res, kaj ni? Težko je dobit nekoga s katerim se res štekaš. Sama poleg tega zahtevam še človeka, ki ni pretirano zamerljiv in mu lahko povem kar si mislim (ne sam tisto ta najtabeltalepše). Nekoga, ki pove svoje mnenje in želje, potem posluša tvoje. Najbolj pomembno je, da ne dobim občutka da mi govori nekaj kar misli da želim slišat (magari to sovražim že v vsakdanjem življenju, na potovanju je še toliko manj tolerantno).
Priznam, imam veliko srečo, da sem spoznala tako osebo, za katero ni panike kar koli rečt. Tudi, ko se spičiva... sva do naslednjega križišča že ok. Po štirih letih pohajanja se poznava že dovolj dobro, da včasih ni treba nič posebej rečt. Veva, kaj razpali eno in kaj drugo ali pa kdaj je ena slabe volje in kdaj druga. Se pa potrudiva, de nisva obe hkrati :)
Super je, da po tolikih dogodivščinah, včasih ni potrebno razlagat vsega, ampak stvar poveš na kratko: "Moram premislit" čeprav to morda ne pomeni istega. Kot tudi ni treba razlagat stvari okoli "Aj giv ju maj hart vaj dončju biliv mi" ali najnovejšega "ju ar maj flavr, aj lov ju"
Človek se tega čist razvadi, priznam... Ampak težko je dobit človeka... to pa ne pomeni, da sem proti poskušanju! Me pa definitivno nihče več ne spravi na štiritedensko potovanje po dveh urah poznanstva (Portugalska je bila res slaba izkušnja glede tega).
In ja, sej vem, morda bi morala bit vesela, ker sem bila na morju oz. da sem prišla nazaj v hladnejše kraje... ampak ne morem si pomagat, da ne bi razmišljala o novih dogodivščinah in destinacijah. Morda tokrat celo sama... hmmm, ima kdo kakšen predlog?
