Kar nasmehnila sem se, ko sem videla prvi naslov "Otroka se da (baje) vzgojiti, psa tudi. Kaj pa lastnika?" Seveda sem z veseljem prebrala post in nato še vse komentarje, pri tem pa naletela še na en post: "Otroka ali psa"
Sedaj vas najbrž že zanima o čem se se odločila pisati. No, ni o otrocih. Gre se za pse.
V študenstskem domu, kjer preživim večino časa, se je v tem študentskem letu pojavil fenomen - psi. Lani so moji sostanovalci kupovali mačj
o hrano in z njo hranili mačko, ki je sicer živela nekje v okolici našega doma, zelo rada pa je prišla po hrano. Tudi crtala se ni rada, vendar smo jo šteli za našo "domsko" mačko.Skupaj z najbližjim barčkom pa je izginila tudi mačka. Kaj se je z njo zgodilo nihče ne ve, niti se ne ve kdaj natančno se je nehala vračati.
Zakaj je bilo tako? Septembra so prišli v dom prvi tuji študentje (no v tem šolskem letu pač) - dve Portugalki - ena od niju je imela s seboj tudi psa. Komaj nekaj mesecev staro psico. Vsi živaloljubi študenta so se seveda takoj začeli ukvarjati z nj. Zgražali so se, ker jo je lastnica spustila v atrij - bogi pes bi lahko zmrznil ali pa bi se mu zgodla katera od drugih naravnih nesreč, ki se lahko zgodijo v atriju stare (kulturno zašćitene) hiše v središču Ljubljane na topel septembrski dan. Ja nekoliko so pretiravali in jo razvajali...
Potem so v naš študentski dom napotili španski par. Kaj točno smo si stanovalci mislili o niju ni pomembno. Pomembno je, da sta s seboj pripeljala tudi dva psa. Ta psa sta bila večja in no... zanemarjena. Število lužic in kupčkov pasjega dreka po domu se je tako povečalo in seveda stalnim prebivalcem nekoliko pregorelo.
Ko se zjutraj še ves zalepljen odpraviš do najbližje toalete res ne pričakuješ da te bo na vratih le-te pričakala ena od prej naštetih stvari. Priznati sicer moram, da je bilo zelo dobro sredstvo bujenja, vendar vseeno...
Na naslednjem domskem sestanku je bil tako sprejet sklep, da lahko trenutni psi sicer ostanejo, Rožni (kot veliki inštituciji, ki nam pošilja take in drugačne sostanovalce in nasploh ravna z našim domom po mačehovsko) zabičamo, da naj ne pošilja več psov k nam zgolj zato, ker se ji zdi, da je dom ain njenih stanovalcev manj škoda kot drugih domov s katerimi razpolaga.
Stvar se je umirila in kakšen mesec v domu spoh ni bilo na spregled nobenega psa. Naj ob tej priložnosti še povem, da se namenoma izogibam sodbam lastnikov psov, ki zapirajo svoje "ljubljenčke" v študentske sobice.. o tem si lahko več preberete na zgornjih linkih.
Poletje pa se je počasi in obotavljajoče prikazalo tudi v našem domu. Stanovalci so ogreli mize in nato počasi začeli zapuščati Ljubljano, saj je doma učenje lepše in lažje, pa tudi delo se doma dobi :P Naš dom pa je dobil novega prebivalca. Pasjega namreč. En stanovalec (z dodatno funkcijo) si je nabavil psičko. Ne rečem psička je res lušna in človek se ji ne more upreti, ampak... gre za nekoga s funkcijo za katerega bi človek pričakoval, da se bo držal domskega reda? Obvijsli not!
Da pa neham sam kritizirat - tudi naša soba je dobila v noči s četrtka na petek kosmatega obiskovalca. Cimra si je namreč že dalj časa želela psa. Ne, ne za v domu. za doma. In tako je po nekaj mesecih iskanja končno našla primernega psička (vse slikce iz objave pripadajo njemu :P).
Zjutraj pa je postalo zanimivo. Soseda si je prišla pogledat novega črnega kosmatinca moje cimre in ugotovila, da je to mladič njene psice. :)
