Ugotovila sem, da je že skrajni čas za novo objavo. :) in ker sem ta vikend prišla domov izpreprostega razloga... to so ČEBELE
O letečih žuželkah, za katere se govori, da so pridne in pogosto leteče. Vsi vemo, da tudi pičijo. Jaz gotovo.
Čeprav vem o čebelah kar nekaj - saj sem kot se reče čebelarjeva hči, se strahu pred temi drobnimi živalcami nikoli nisem uspela povsem otresti. Zakaj? Piki in še enkrat piki.
Ko me je prvič pičila čebela sem bila še mlada, no sej bi rekla majhna - ampak to sem še vedno. Slonela sem na panju v čebelnaku. Očitno pa sem bila na poti neki pridni delavki in ta me je kar naenkrat pičila. Seveda sem zagnala vik in krik in že v naslednjem trenutku sem morala mirovat, medtem, ko mi je oče z dimom poskušal omiliti posledice. Kaj točno se je zgodilo, se ne spomnim - saj pravim - bila sem še zelo rosno mlada.
Naslednji pik, ki se ga spomnim je bil, ko sem morala očeta in brata čakati, da pregledata panje. Verjemi, če te čebele ne zanimajo - kot niso mene - in če se nikomer ne ljubi razložiti stvari, se pač potikaš tam okoli. Ampak seveda ne PRED čebeljnjakom. Potikala sem se po neki bližnji poti, proti velikemu travniku, mimo trt in sadnega drevja. Že na poti tja sem ugotovila, da je promet gost, vendar pri kraju poti, niti ni bilo tako hudo. Promet - čebele so že vedele kje bodo dobile hrano.
Ker pa sta se preljuba moška kar nekam obirala in ni bilo videti, da bosta sploh kdaj končala, sem se vsedla nekam v bližini avta - ki je bil v bližini ceste :)... in BUMF.
pa sm imela želo sredi čela. In brihta kot sem takrat bila - nisem niti pisnila. Šele ko sem prišla domov in si začela staviti led na čelo.... hm...
Recimo takole. Stvar se je zgodila 4 dni pred začetkom novega šolskega leta. In slike od takrat so še vedno najbolj prepovedane slike kar jih obstaja - vsaj mojih. Obraz je bil povečan x2. Ampak na srečo, sem bila do 1. septembra že v normalnem stanju - verjemi, da je bilo to takrat glavnega pomena - višji razredi osnovne šole.
Ne bom opisala prav vseh pikov, ker bi bilo to že skoraj Sizifovo delo - saj veš Sizif, tisti, ki kar dela in nikoli ne konča :P
O tem, zakaj sem se sploh lotila pisati o tem, pa v nadaljevanju, ko spravim fotke na računalnik :)
O letečih žuželkah, za katere se govori, da so pridne in pogosto leteče. Vsi vemo, da tudi pičijo. Jaz gotovo.
Čeprav vem o čebelah kar nekaj - saj sem kot se reče čebelarjeva hči, se strahu pred temi drobnimi živalcami nikoli nisem uspela povsem otresti. Zakaj? Piki in še enkrat piki.
Ko me je prvič pičila čebela sem bila še mlada, no sej bi rekla majhna - ampak to sem še vedno. Slonela sem na panju v čebelnaku. Očitno pa sem bila na poti neki pridni delavki in ta me je kar naenkrat pičila. Seveda sem zagnala vik in krik in že v naslednjem trenutku sem morala mirovat, medtem, ko mi je oče z dimom poskušal omiliti posledice. Kaj točno se je zgodilo, se ne spomnim - saj pravim - bila sem še zelo rosno mlada.
Naslednji pik, ki se ga spomnim je bil, ko sem morala očeta in brata čakati, da pregledata panje. Verjemi, če te čebele ne zanimajo - kot niso mene - in če se nikomer ne ljubi razložiti stvari, se pač potikaš tam okoli. Ampak seveda ne PRED čebeljnjakom. Potikala sem se po neki bližnji poti, proti velikemu travniku, mimo trt in sadnega drevja. Že na poti tja sem ugotovila, da je promet gost, vendar pri kraju poti, niti ni bilo tako hudo. Promet - čebele so že vedele kje bodo dobile hrano.
Ker pa sta se preljuba moška kar nekam obirala in ni bilo videti, da bosta sploh kdaj končala, sem se vsedla nekam v bližini avta - ki je bil v bližini ceste :)... in BUMF.
pa sm imela želo sredi čela. In brihta kot sem takrat bila - nisem niti pisnila. Šele ko sem prišla domov in si začela staviti led na čelo.... hm...
Recimo takole. Stvar se je zgodila 4 dni pred začetkom novega šolskega leta. In slike od takrat so še vedno najbolj prepovedane slike kar jih obstaja - vsaj mojih. Obraz je bil povečan x2. Ampak na srečo, sem bila do 1. septembra že v normalnem stanju - verjemi, da je bilo to takrat glavnega pomena - višji razredi osnovne šole.
Ne bom opisala prav vseh pikov, ker bi bilo to že skoraj Sizifovo delo - saj veš Sizif, tisti, ki kar dela in nikoli ne konča :P
O tem, zakaj sem se sploh lotila pisati o tem, pa v nadaljevanju, ko spravim fotke na računalnik :)
