Z Marjeto sediva pred najino naljubso restavracijo. Cas kosila je. Ogledujeva si druge turiste in ugotavljava kako nadlezni so. Starejsi par se ze vsede, potem vstane, ker se gospa pritozuje nad soncem, potem se vsedeta za drugo mizo. Ze cez dve minuti ju vidimo na sprehodu po ulici. Eh, si mislim... misliva.
Podava se v souke. Isceva zelene okrasene spicaste babuse brez pete. Ni enostavno pocetje, ker zelenih babus sploh ni, ce pa so za doma in me hoceva take za zunaj. Ce k temu dodamo se dejstvo, da ima zelena dosti odtenkov in da so se prav vsi najgrsi nabrali v soukih v Marakeshu... ja po celodnevnem iskanju in kratkem oddihu, ko sem zavzeto barantala za spominek, ki sem si ga zazelela ze lani.. potem pa nazaj v duhamorno iskanje zelenih babus... z lepo zeleno, ne temno zeleno, ne svetlo zeleno, definitivno ne pastelno zeleno in tudi ne prezivo zeleno... ufa...
Nekoliko lazji del nakupovanja sva na sreco opravili ze dan prej, ko sva brez barantanja nabavili kar precej spominkov. Da bi se spuscali v barantanje s Simojem se nama pac zdi nezaslisno, saj nama je, itak, postavil najbolj ugodne cene.
Spoznali sva se tudi z skrbnikom internetnega lokala (med drugim)...Ponudil nama je nocno oznjo v svojem super fensi avtu. Med voznjop nama je razlozil skrinost oljcnih nasadov sredi Marakesha.
Zgodba gre nekako tako. Ko so Marocani koncno pregnali francoske kolonialce iz svoje lepe dezele je kralj ( dedek danasnjega kralja) povabil vse mladenice v Marakeshu, da posadijo vsak po eno oljcno drevo. Zato je tudi danasnji kralj najbolj navdusen nad oljcnim nasadom in ga ne pusti zamenjati za se tako dobre hotele ali industrijska sredisca.
Lepo nje?
Da dejsnko nisva videli pravega Agdala sva se zavedli sele ko sva se vracali z dnevnega obiska doline Ourike. Tudi ta izlet je bil bolj zabaven zaradi drugih stari, ne tistih, ki sva jih sli pogledat. Na mrto sa se namrec skregali z voznikom minibusa (ki sva ga po ne vem kaksnem nakljucju imeli zase). Prepir je v neki tocki potekal ze tako burno, da se se bala, da bova ostali brez prevoza Marakesh. Ampak po vsem kricanju in ze skoraj dretju se je kar naenkrat zgodil preobrat. Voznik naju je objel in poljubil na glao in rekel, da naju bo peljal naprej gratis... Nic mi ni bilo jasno. Marjeta pa mi je razlozila zelo preprosti: "pogledala sem ga z najbolj zalostnim pogledom in solzico oceh" in od takrat mu je bila kot hci... svasta!
Podava se v souke. Isceva zelene okrasene spicaste babuse brez pete. Ni enostavno pocetje, ker zelenih babus sploh ni, ce pa so za doma in me hoceva take za zunaj. Ce k temu dodamo se dejstvo, da ima zelena dosti odtenkov in da so se prav vsi najgrsi nabrali v soukih v Marakeshu... ja po celodnevnem iskanju in kratkem oddihu, ko sem zavzeto barantala za spominek, ki sem si ga zazelela ze lani.. potem pa nazaj v duhamorno iskanje zelenih babus... z lepo zeleno, ne temno zeleno, ne svetlo zeleno, definitivno ne pastelno zeleno in tudi ne prezivo zeleno... ufa...
Nekoliko lazji del nakupovanja sva na sreco opravili ze dan prej, ko sva brez barantanja nabavili kar precej spominkov. Da bi se spuscali v barantanje s Simojem se nama pac zdi nezaslisno, saj nama je, itak, postavil najbolj ugodne cene.
Spoznali sva se tudi z skrbnikom internetnega lokala (med drugim)...Ponudil nama je nocno oznjo v svojem super fensi avtu. Med voznjop nama je razlozil skrinost oljcnih nasadov sredi Marakesha.
Zgodba gre nekako tako. Ko so Marocani koncno pregnali francoske kolonialce iz svoje lepe dezele je kralj ( dedek danasnjega kralja) povabil vse mladenice v Marakeshu, da posadijo vsak po eno oljcno drevo. Zato je tudi danasnji kralj najbolj navdusen nad oljcnim nasadom in ga ne pusti zamenjati za se tako dobre hotele ali industrijska sredisca.
Lepo nje?
Da dejsnko nisva videli pravega Agdala sva se zavedli sele ko sva se vracali z dnevnega obiska doline Ourike. Tudi ta izlet je bil bolj zabaven zaradi drugih stari, ne tistih, ki sva jih sli pogledat. Na mrto sa se namrec skregali z voznikom minibusa (ki sva ga po ne vem kaksnem nakljucju imeli zase). Prepir je v neki tocki potekal ze tako burno, da se se bala, da bova ostali brez prevoza Marakesh. Ampak po vsem kricanju in ze skoraj dretju se je kar naenkrat zgodil preobrat. Voznik naju je objel in poljubil na glao in rekel, da naju bo peljal naprej gratis... Nic mi ni bilo jasno. Marjeta pa mi je razlozila zelo preprosti: "pogledala sem ga z najbolj zalostnim pogledom in solzico oceh" in od takrat mu je bila kot hci... svasta!
