Odpravila sem na kosilo v centru. Med hojo sem uživala v prijetnem poletnem soncu, v avtomobilih, ki so drveli mimo, v družbi popolnih neznancev, s katerimi sem delila pločnik. Vse je bilo super.
Ustavim se na križišču Slovenske in Tivolske. Semafor. Gledam ga kot čudo. Vem kaj pomeni. Ampak vseeno se počitim malo čudno, ko se (kot se seveda spodobi) ustavim ob rdeči luči.
Ob sprehodu po pločnikih na Slovenskih sem vedno bolj dobre volje. Ugotavljam, da so se končno spravili popravljat uno grdo stavbo v kateri je Mercator. Super, res je že kvarila vstop v mesto.
Tudi naprej ugotavljam kaj vse se je spremenilo, ko me čez poletje ni bilo. Pomislim kako mi je žal, da sem letos zamudila Ljubljano v najlepšem času - poleti, ko je dosti bolj prazna in umirjena.
Že pridem do Ajdovščine, kjer vidim zapore na cesti. Dan (ne)mobilnosti. Saj res. Takoj za zaporo so stojnice. Dosti stojnic. Že zares vesela se spustim v igrico ugibanja katero društvo ali pač nekaj se predstavlja na posamezni stojnici.
Začudim se da pred hotelom Slon sploh ni parkiranih avtomobilov. Človek se prav na komot sprehodi mimo.
Potem pa, pridem do Pošte. In se zgrozim.
Na postaji namenjeni mestnemu avtobusu zagledam tri mladeniče v stolih za na plažo... kako se sončijo. Sončijo s pogledomna Slovensko cesto in Namo.. le kaj jim ni jasno??? Takega nesmisla v Maroku že ne bi doživela. Tam ljudje še vejo kaj je to zdrava pamet, čeprav jo včasih zlorabijo.
Tako sem se zavedla, da pogrešam Maroko. Pogrešam divjost kulture, v katero jih vodi zdrava pamet. Vse pri njih je prilagoditev- veri, podnebju...
zakaj je pri nas toliko nesmislov?
Rekli so mi, naj si napišem, da bom lahko čez pol leta prebrala in se spraševala zakaj točno se mi je to zdelo čudno... :D najbrž bo res tako, ampak...nikoli v življenju nisem imela tako hudega občutka, želje, da bi pobegnila od tega "vsakdana"... ne morem si predstavljati...morda se bom pa kljub temu sprijaznila
