Po celem dnevu voznje po ravni cesti, ne bi opazila niti ce bi se kar naenkrat pri oknu pojavil velik dinozaver. Toda, ko je nas fajn sofer kar naenkrat ustavil, nato prestavil v vzratno in nato zavil s ceste... to je bilo ze kar cudno.
Cez nekaj minut, smo v daljavi zagledali... dunes, sipine. Nismo verjeli. Videli smo pokrajino... ves cas ravno kar naenkrat pa... bumf, sipine konkretno navzgor, kot nekaksne filmske kulise.
Ko smo prisli blize smo bili le se bolj zacudeni... lepo zglajene ukrivljene ploskve so se kar ponujale... Koncno smo prisli do "hotela," postojanke, kjer so nas ze cakale kamele. Okoli "hotela" so se sprehajali mladi marocani obleceni v modre dzelabe.
Spogledovali smo se z drugo skupino, ki je prisla ze pred nami... Vsi smo bili zelo nesigurni, vendar zelo navduseni nad toaletnim papirjem v WCih in cajem ter slanimi arasidi (drugace slani kot pri nas).
Pocasi smo spakirali vodo in druge potrebscine za prezivetje noci v puscavi. Nasa presoja se je kasneje pokazala za precej slabo, ampak nic nam ni manjkalo. Ko smo spakirali, smo se odpravili proti kamelam.
Izkuseni vodici so nas enega po enega dolocili kamelam. Dobila sem najbolj belo kamelo od vseh. Azreh. Ostale kamele v karavani so bile: Aladin (Francesca), Mustafa(Lucio), Sultan (Marjeta), Azreh (Meta). Prva tri imena so izmisljena, drugo je pa kar je ostalo od imena, ki ga je povedal sefe nase karavane: Yossif. Najbel fajni vodic tm. Ok, on in Hasan. Carja.
Spoznali smo se takoj. Zakaj? Ko znas po arabsko povedati kako ti je ime in da govoris arabsko shuia... vsa vrata se takoj odprejo. In ce so ostali turisti bolj al manj druzbovali med seboj, sva z Marjeto dobile povabilo, da prisedeva k zajtrku, ko smo sredi poti ustavili. Ura je bila deset do sedmih - cas soncnega zahoda. Grdo bi bilo, da bi jim pojedle vso hrano, zato sva se izmuznili vsaka le z enim datljem.
POdali sva se za drugimi turisti na najvisjo sipino v okolici. Takoj ko sem prisla na vrh sem zacutila otrosko zeljo po kotaljenju v dolino... veste o cem govorim? Seveda sem si jo uresnicila. Sipina je bila ocitno zelo strma in hitrrosti sem se kar ustrasila. Na poti navzgor sem imela dosti dela. Pesek je bil povsod: v laseh, v ustih, v oceh...ampak je bilo vredno.
V nadaljevanju poti, sva se z Marjeto odlocili, da so ostali turisti cisto prevec dolgocasni in slovensko pesem sva se kar naprej ponasali med sipine. dokler nismo koncno prispeli v tabor... Kot prvi.
Posedli so nas za mizice. In show se je zacel. Postregli so z vecerjo, vmes pa smo poslusali berbersko in tuaresko glasbo... zame bi bila muzika dovolj... res!
Kaj tocno se je v nadaljevanju dogajalo ne vem... no vem, ampak ne pravega zaporedja dogodkov. Vem, da sem se odpravila iz tabora v iskanju WCa, da me je dobil Yossif in da bi moralma na sprehod. Potem pa... DEZ.
Ja.. mislis si... dej no, dez u Sahari? kolikim se to zgodi?
Sevda smo se zatekli pod sotore, k so puscali bolj kot ce bi bili zunaj. Po desetih minutah pa smo bili ze nazaj zunaj. In z nekaj lepimi pogledi sem Yossifa pripravila, da je ponovno vzel bobnr in... :)
Po kaksni uri cistega uzitka, so se vsi odlocili za pohod na ono goro nad tabrom. Sipina, visoka 120m je kar vabila... dokler se nisi dejansku podal gor. Najprej nas je preseneila strmina, potem pa se podlaga. Se se spomnite naloge o polzku ki spleza dva metra navzgor, nato cez noc zdrsne meter navzdol? Tako je bilo tudi tokrat. Nic ni pomagala Yossifova roka, ki je nepretrgoma vlekla navzgor, niso pomagali pocitki po vsakem cetrtem koraku.
Kmalu sem ugotovila, da je najbolje uporabiti pogon na vsa stiri... svoj lasten KATKAT ;) in potem je slo, za malenkost bolje. Ustavila sem se na vsak sesti korak. Kmalu sem nad seboj zalisala: "Hayat!" (z Marjeto imava ze od Agadirja arabski imeni, moje je Hayat; Marjetino pa Mirjam) Pogledala sem navzgor in videla, da me klice nekdo v dzelabi. "Kul, Yossif se me je spomnil" sem si mislila. Kasneje sem ugotovila, da gre za Ibrahima (vsem raje ne povem kako sem ugotovila). Se drugic sem ugotovila, da je njegova vleka bolj ovira kot olajsava pri hoji, zato sem spet uklopila katkat, Ibrahima pa poslala navzgor, saj meije s svojim lahnim premikanjem navzgor in navzdol med lastnim komaj-se-sopiham-v-hrib rahlo jemalo motivacijo za napredovanje.
Potem pa sem se kar naenkrat znasla sama. Pod mano nikogar. Se spoanka, ki sem jo srecala, je obupala in se spustila navzdol. Nad mano nikogar. Tudi Ibrahim je izgini za obrisom sipine. Rahlo me je zgrabila panika, ampak tolazila sem se z mislijo, a vidim kamp in v njem lucko.
V nekem trenutku sem opazila, da lucke ni vec. Sem pa nad sabo opazila, da sem ze zelo blizu roba sipine. "Po robu bo lazje" sem si mislila. In si kmalu premislila. Ampak sedaj sem vedela, da kljub utrujenosti, paniki in obupu ne bom odnehala, dokler ne dosezem vrha!
Koncno sem nekje na desno spet opazila obrise cloveka. Nekaj casa je bilo kaj videti, potem spet ne. Ni mi bilo jasno kam so vsi sli, ni bilo videti, da bi se vracali, ni jih bilo videti na vrhu. Potem pa...
Potem pa sem kar naenkrat nad sabo zaslisala ljudi. Kaksno olajsanje, nekdo me je pocakal. Obris Ibrahima se je razlil na vec ljudi in ze sem slisala Marjeto, ko pravi: "Poglej kdo je priolezel do vrha, same zenske."
Posteno povedano me je prav malo brigalo, kdo je na vrhu... ok, malo ja. Bolj pomembno je bilo, da je najhujsega konec, da sem se vsedla med Marjeto in Yossifa in obcudovala razgled. V daljavi je bilo videti lucke Risanija in Merzuge. Kulsku.
Potem pa pot navzdol... oh ja... ni tako enostavno kot je bilo videti, ampak vseeno lazje kot plezati gor. Sledilo je spanje, itak.
Naslednji dan smo z veseljem pomagale Hasainu pri pripravi prostora za zajtrk. Z veseljem sva se pustili postreci Yossifu (ostalim se ni mudilo z vstajanjem kot nama in so bili se po sotorih; postregel je vseeno samo naju). Hasain je med frustkom pel Marjeti, imava posnetek. Malo sva preganjali nasa italjana, tako da smo se kot prva karavana odpravili nazaj, v "hotelu" pa smo si seveda izmenjali kontakte in Marjeta je ze kmalu dobila svoj prvi sms od njenega Hasaina.
Cez nekaj minut, smo v daljavi zagledali... dunes, sipine. Nismo verjeli. Videli smo pokrajino... ves cas ravno kar naenkrat pa... bumf, sipine konkretno navzgor, kot nekaksne filmske kulise.
Ko smo prisli blize smo bili le se bolj zacudeni... lepo zglajene ukrivljene ploskve so se kar ponujale... Koncno smo prisli do "hotela," postojanke, kjer so nas ze cakale kamele. Okoli "hotela" so se sprehajali mladi marocani obleceni v modre dzelabe.
Spogledovali smo se z drugo skupino, ki je prisla ze pred nami... Vsi smo bili zelo nesigurni, vendar zelo navduseni nad toaletnim papirjem v WCih in cajem ter slanimi arasidi (drugace slani kot pri nas).
Pocasi smo spakirali vodo in druge potrebscine za prezivetje noci v puscavi. Nasa presoja se je kasneje pokazala za precej slabo, ampak nic nam ni manjkalo. Ko smo spakirali, smo se odpravili proti kamelam.
Izkuseni vodici so nas enega po enega dolocili kamelam. Dobila sem najbolj belo kamelo od vseh. Azreh. Ostale kamele v karavani so bile: Aladin (Francesca), Mustafa(Lucio), Sultan (Marjeta), Azreh (Meta). Prva tri imena so izmisljena, drugo je pa kar je ostalo od imena, ki ga je povedal sefe nase karavane: Yossif. Najbel fajni vodic tm. Ok, on in Hasan. Carja.
Spoznali smo se takoj. Zakaj? Ko znas po arabsko povedati kako ti je ime in da govoris arabsko shuia... vsa vrata se takoj odprejo. In ce so ostali turisti bolj al manj druzbovali med seboj, sva z Marjeto dobile povabilo, da prisedeva k zajtrku, ko smo sredi poti ustavili. Ura je bila deset do sedmih - cas soncnega zahoda. Grdo bi bilo, da bi jim pojedle vso hrano, zato sva se izmuznili vsaka le z enim datljem.
POdali sva se za drugimi turisti na najvisjo sipino v okolici. Takoj ko sem prisla na vrh sem zacutila otrosko zeljo po kotaljenju v dolino... veste o cem govorim? Seveda sem si jo uresnicila. Sipina je bila ocitno zelo strma in hitrrosti sem se kar ustrasila. Na poti navzgor sem imela dosti dela. Pesek je bil povsod: v laseh, v ustih, v oceh...ampak je bilo vredno.
V nadaljevanju poti, sva se z Marjeto odlocili, da so ostali turisti cisto prevec dolgocasni in slovensko pesem sva se kar naprej ponasali med sipine. dokler nismo koncno prispeli v tabor... Kot prvi.
Posedli so nas za mizice. In show se je zacel. Postregli so z vecerjo, vmes pa smo poslusali berbersko in tuaresko glasbo... zame bi bila muzika dovolj... res!
Kaj tocno se je v nadaljevanju dogajalo ne vem... no vem, ampak ne pravega zaporedja dogodkov. Vem, da sem se odpravila iz tabora v iskanju WCa, da me je dobil Yossif in da bi moralma na sprehod. Potem pa... DEZ.
Ja.. mislis si... dej no, dez u Sahari? kolikim se to zgodi?
Sevda smo se zatekli pod sotore, k so puscali bolj kot ce bi bili zunaj. Po desetih minutah pa smo bili ze nazaj zunaj. In z nekaj lepimi pogledi sem Yossifa pripravila, da je ponovno vzel bobnr in... :)
Po kaksni uri cistega uzitka, so se vsi odlocili za pohod na ono goro nad tabrom. Sipina, visoka 120m je kar vabila... dokler se nisi dejansku podal gor. Najprej nas je preseneila strmina, potem pa se podlaga. Se se spomnite naloge o polzku ki spleza dva metra navzgor, nato cez noc zdrsne meter navzdol? Tako je bilo tudi tokrat. Nic ni pomagala Yossifova roka, ki je nepretrgoma vlekla navzgor, niso pomagali pocitki po vsakem cetrtem koraku.
Kmalu sem ugotovila, da je najbolje uporabiti pogon na vsa stiri... svoj lasten KATKAT ;) in potem je slo, za malenkost bolje. Ustavila sem se na vsak sesti korak. Kmalu sem nad seboj zalisala: "Hayat!" (z Marjeto imava ze od Agadirja arabski imeni, moje je Hayat; Marjetino pa Mirjam) Pogledala sem navzgor in videla, da me klice nekdo v dzelabi. "Kul, Yossif se me je spomnil" sem si mislila. Kasneje sem ugotovila, da gre za Ibrahima (vsem raje ne povem kako sem ugotovila). Se drugic sem ugotovila, da je njegova vleka bolj ovira kot olajsava pri hoji, zato sem spet uklopila katkat, Ibrahima pa poslala navzgor, saj meije s svojim lahnim premikanjem navzgor in navzdol med lastnim komaj-se-sopiham-v-hrib rahlo jemalo motivacijo za napredovanje.
Potem pa sem se kar naenkrat znasla sama. Pod mano nikogar. Se spoanka, ki sem jo srecala, je obupala in se spustila navzdol. Nad mano nikogar. Tudi Ibrahim je izgini za obrisom sipine. Rahlo me je zgrabila panika, ampak tolazila sem se z mislijo, a vidim kamp in v njem lucko.
V nekem trenutku sem opazila, da lucke ni vec. Sem pa nad sabo opazila, da sem ze zelo blizu roba sipine. "Po robu bo lazje" sem si mislila. In si kmalu premislila. Ampak sedaj sem vedela, da kljub utrujenosti, paniki in obupu ne bom odnehala, dokler ne dosezem vrha!
Koncno sem nekje na desno spet opazila obrise cloveka. Nekaj casa je bilo kaj videti, potem spet ne. Ni mi bilo jasno kam so vsi sli, ni bilo videti, da bi se vracali, ni jih bilo videti na vrhu. Potem pa...
Potem pa sem kar naenkrat nad sabo zaslisala ljudi. Kaksno olajsanje, nekdo me je pocakal. Obris Ibrahima se je razlil na vec ljudi in ze sem slisala Marjeto, ko pravi: "Poglej kdo je priolezel do vrha, same zenske."
Posteno povedano me je prav malo brigalo, kdo je na vrhu... ok, malo ja. Bolj pomembno je bilo, da je najhujsega konec, da sem se vsedla med Marjeto in Yossifa in obcudovala razgled. V daljavi je bilo videti lucke Risanija in Merzuge. Kulsku.
Potem pa pot navzdol... oh ja... ni tako enostavno kot je bilo videti, ampak vseeno lazje kot plezati gor. Sledilo je spanje, itak.
Naslednji dan smo z veseljem pomagale Hasainu pri pripravi prostora za zajtrk. Z veseljem sva se pustili postreci Yossifu (ostalim se ni mudilo z vstajanjem kot nama in so bili se po sotorih; postregel je vseeno samo naju). Hasain je med frustkom pel Marjeti, imava posnetek. Malo sva preganjali nasa italjana, tako da smo se kot prva karavana odpravili nazaj, v "hotelu" pa smo si seveda izmenjali kontakte in Marjeta je ze kmalu dobila svoj prvi sms od njenega Hasaina.
