Večerno potepanje po plaži in mirno klepetanje na kamnih med uživanjem v prijetni sapici se kmalu spremeni v nepopisno in mokro dogodivščino. Ulovi naju dezž Zatočišče si poiščeva tam, kjer vsi ostali. Na majhnem pokritem prostoru, kjer smrdi po scanini. Tako kot tam kjer prečkava obzidje. Tako oster in neprijeten vonj, ki ga človek preprosto ne more zignorirati.
-------------------------
Zbudiva se okrog devete ure. Ni nama potrebno dvigniti glave iznad blazine, da veva kako zelo dezuje. Zato se le obrneva in spiva naprej.
-------------------------
Ko se kasneje zbudiva je ura... ravno prava za vstajanje (po maroško). Se vedno poizvedujeva kako do živalskega vrta. Ampak avtobusi v Rabatu so zmešani. Dejansko nihče ne ve kam vozi. Niti vozniki ne. Nazadnje izveva, da je baje zaprt. To sva že slišali in kasneje dobili popravljeno informacijo, da je odprt... Obupava. Zastonj se nama ne da vozit po mestu.
Na mojo željo greva proti "podrti mošeji." Tako ji praviva, ker je od nje ostalo le še ogrodje. Hočem poslikati Hlače (uniforme kraljevih stražarjev), ker nama je lani prav takrat zmanjkala baterija. Stražarji se ob vprašanju, če jih lahko fotografiram namehnejo, pokimajo in postavijo v najveličastnejšo pozo. Kar ne morem verjeti, saj so še trenutek pred tem izgledali povsem izmučeni in naveličani. Super, dobila sem dvoje od treh Hlač, tretje so v mavzoleju, kjer je pokopan prejšnji kralj. Nekoliko nespoštljivo bi jih bilo spraševati po fotografijah, kajne?
-----------------------------
Nekaj ur za tem se spet sprehajava po medini. Po ulici polni trgovin. Ne tako kot v drugih mestih: trgovine na vsaki strani ulice. Ne, v Rabatu je ulica dovolj široka za vrsto po sredini. Paziva kod hodiva. Nerodno bi bilo razbiti krožnike ali pohoditi srajco.
V tem strmenju navzdol zagledava nenavadno pojavo. Moški. Se mi zdi. Morda bi bilo bolje reči kar je od moškega ostalo. Koža se zelo tesno lepi na kosti, obraz pa ima zakrit s časopisnim papirjem. Roke drži v zrak in prosi za kak dirham. Tu še posebej pohitiva mimo. Ampak slika ostane. Koža prilepljena na kosti.
Težko se je ozirati za željenim blagom, ko imaš v mislih tako sliko. Ampak časa ni. Mimo naju že hodi slepec. Tudi ta berači. Pogledam ga v oči. Ne najdem jih. Prostor namenjen očem je prazen, zapolnjen le z vekami. Spomnim se na Revnega milijonarja.
Pogled dvignem v upanju, da bodo prebliski krute resničnosti izginili. Zagledam se v nogometne drese kot v poslednje upanje. In že se vame nekdo zaleti. Ponovno pogledam dol. Zagledam verige čevljev, obešene na vrv in obleke, ki prav tako vidijo na obešalnikih izpod stropa. Zagledam berbersko lekarno z paketi posušenih metinih listov, začimbami, mavžami za hamam in vsemi ostalimi pripadajočimi stvarmi.
Pod pultom pa s kotičkom očesa ujamem še eno, tokrat malo manj neprijetno, podobo. Pritlikavka. V primerjavi z drugimi izgleda povsem normalno. Ko grem mimo skoraj ne opazim, da ima izmaličen obraz. Pogovarja se z nekom. Tako pokliče po imenu Aisha. Slišim jo še kako se smeje, potem pa že odjadram naprej v svet čevljev, oblek, spodnjega perila, pasov priznanih modnih znamk, kozjih glav, datljev... kozjih glav.
Ustavim se in si jih za kratek hip ogledujem. Prvič jih vidim. Že tretji teden sem v Maroku in jih vidim prvič. Odrezane glave na belem pultu. Poleg drugega visečega mesa. Nos in želodec sta se na to že navadila. Niti trzneta ne več ob vonju svežega in malo manj svežega mesa. Letos očitno ne bom videla nobene (odrezane) kamelje glave, ugotavljam.
Takrat pa se že spet zgubljam v množici ljudi in "stojnic." Iščem nekaj kar bi lahko kupila. Počutim se kot šopoholik. Ampak zares zagledam ceno, ki je je že kar super fajn nizka... za telovadne. Razmišljam da bi jih kupila. Rabim jih. Doma jih težko dobim tako lepe za isto ceno. Ampak prtljaga... preveč bo. Vseeno se odločim poskusiti srečo, če ne zame pa za... povprašam za črnim modelom in številko 43. Prodajalec me žalostno pogleda in odkima. Vprašam za svojo številko in glej ga zlomka... dobim jih.
Odpraviva se naprej. Utrujeni. Namenjeni sva poiskati trgovino, da si Marjeta kupi čokoladno mleko, sirčke in še kakšno majhno dobroto. Ampak še vedno se nahajava na Nagužvani ulici. Mimo pride gospa, ki prosti za denar. Za njo pa še en slep gospod. Ta ima oči, ampak je slep. Spomnim se na možakarja prejšnjega večera. Do naju je prišel s cigaretov v roki, ves zakajen, in naju prosil za denar. "Če ima denar za čike..." reče Marjeta. In strinjam se.
Preden dospeva do trgovine na vogalu ulice zagledava moškega, ki sedi na invalidskem vozičku. Vsaka noga mu štrli v drugo smer. Poza je preveč nenaravna. Tudi on je pohabljen.
Počasi se že sprašujem, če se morda ne poškodujejo nalašč. Družba tu je res bolj dovzetna ali vsaj manj obsojajoča do takih ljudi. Ampak vseeno ne verjamem. Spomnim se ženske, ki je sedela na tleh in izpod krila kazala svoje noge. Na njih pa velike tumorje. In možaka, ki mu je iz vrata rasla za rokometno žogo velika bula. Spomnim se ženske, ki je po ulici vozila možakarja z nogo, na kateri je prav tako rasla ogromna bula, ki pa je bila poleg vsega tudi gnojna in lepo izpostavljena vsem, ki so jo želeli videti.
----------------------------
Receptor nama potrdi, da obstaja McDonalds. Restavracija, ki je v normalnih razmerah ne dajem niti pod najslabše možnosti. Tokrat je v samem vrhu. Naslednji dan se odpraviva proti železniški postaji. Čas je, da preveriva ali se bova lahko naslednji dan navsezgodaj odpeljali v Fez in naprej proti domu. Omenjena restavracija s hitro prehrano se baje nahaja nasproti železniške postaje. Iščeva in iščeva. Ko že skoraj obupava, na vrhu neke stavbe zagledava dva značilna Mja. JEI!
Ko se kasneje odpraviva na kosilo/večerjo naju na vratih preseneti napis v francoščini: "Strežemo le otrokom" Hmmmmm. Res je ramadan, ampak kaj takega! Kljub vsemu poskusiva srečo in se veseli najeva ocvrtih pišančkov.
------------------------------
dva dni pred tem
Po že skoraj paničnem iskanju vsaj ene odprte restavracije, se oddahneva v majhnem vendar prijetnem lokalčku. Na shwia pizzo bova počakali pol ure... Neverjetno. Navdušeni sprejmeva novico. Jedli bova! Očitno je to v velikem modernem Rabatu čez dan skoraj nemogoče.
Ko že skoraj končava pizzo (pri nas temu seveda ne bi rekli tako... morda bi jo poimenovali za predjed), zaslišiva kričanje. Ampak ne tisto kričanje, ki ga navdno slišiš v Maroku (predvsem na avtobusnih postajah ali okrog grand taxijev). Gre za urejeno oglašanje množice, ki ... demonstrira.
V tem trenutku zagledam, kako moje obzorje prečkajo trije ali štirje vojaki s čeladami. Prostesti? WAW!
Skoraj pozabiva na vse skupaj. Zagledava jih, ko sva na ulici. Skupno korakajo proti vrhu ulice. Proti kraljevi palači. "Saj res... kralj naj bi iz Marakesha nekaj dni nazaj odpotoval v Rabat...." Kmalu se množica (bolje rečeno skupina) ljudi v rumenih jopičih razprši proti nama. Vanje se je zagnal vojak. Smešno. Enega samega so se zbali.
Kot kaže se je skupina odpovedala pohodu do palače in je sedaj zadovoljna tudi z mestno hišo. Prav ko se postavijo pred njo, greva po pločniku mimo. Na vsaki strani imava vrsto vojakov. Pred glavnimi vrati dva policaja. Vsi se smejijo... Eh, ti Maročani... še na proteste ne gledajo resno.
Kasneje vidiva še oranžne in zelene protestnike. Nihče ne zna povedati zakaj točno se je šlo.
-----------------------------
Ustavi naju gruča ljudi pred trgovino, ki ponuja fotografije in podobne storitve. "Kaj se dogaja?" Zagledava dve deklici. Oblečeni sta kot princeski. Vsi se vrtijo okoli niju. Popravljajo jim gube na obleki. Nosita nakit, ki jim bi ga zavidala vsaka princeska. Pas, okrašen z barvnimi kamenčki, uhane in krono. Vse se ujema z barvo obleke. Zraven pa paše še make-up.
Zvečer vidiva še več takih deklic. Receptor nama razloži, da je dan poseben. Prav na ta dan se namreč muslimani spominjajo kako je bog po preroku Mohamedu dal ljudem sveto knjigo Koran. Tri dni pred koncem ramadana.
-----------------------------
Rabat vedno znova preseneča s svojim videzom modernosti v arhitekturi, oblačenju, čistosti... Za tem skriva največjo mero tradicionalnosti. Konzervativnosti v tistem pomenu besede, ki se navadno uporablja pri nas. Je edini kraj, kjer razmišljava kaj bova oblekli in pri tem izločava "kntjere." Brezpogojno. Na ulici si ne upava piti. Jesti? No tega pač ne počneva nikjer, razen če je nujno.
Kaže nam tako svojo kraljevo, razkošno podobo, po drugi strani podobo največje revščine. Mavrica vsega. Povsem drugačna slika Maroka, po drugi strani pa ista kot povsod drugod.
-------------------------
Zbudiva se okrog devete ure. Ni nama potrebno dvigniti glave iznad blazine, da veva kako zelo dezuje. Zato se le obrneva in spiva naprej.
-------------------------
Ko se kasneje zbudiva je ura... ravno prava za vstajanje (po maroško). Se vedno poizvedujeva kako do živalskega vrta. Ampak avtobusi v Rabatu so zmešani. Dejansko nihče ne ve kam vozi. Niti vozniki ne. Nazadnje izveva, da je baje zaprt. To sva že slišali in kasneje dobili popravljeno informacijo, da je odprt... Obupava. Zastonj se nama ne da vozit po mestu.
Na mojo željo greva proti "podrti mošeji." Tako ji praviva, ker je od nje ostalo le še ogrodje. Hočem poslikati Hlače (uniforme kraljevih stražarjev), ker nama je lani prav takrat zmanjkala baterija. Stražarji se ob vprašanju, če jih lahko fotografiram namehnejo, pokimajo in postavijo v najveličastnejšo pozo. Kar ne morem verjeti, saj so še trenutek pred tem izgledali povsem izmučeni in naveličani. Super, dobila sem dvoje od treh Hlač, tretje so v mavzoleju, kjer je pokopan prejšnji kralj. Nekoliko nespoštljivo bi jih bilo spraševati po fotografijah, kajne?
-----------------------------
Nekaj ur za tem se spet sprehajava po medini. Po ulici polni trgovin. Ne tako kot v drugih mestih: trgovine na vsaki strani ulice. Ne, v Rabatu je ulica dovolj široka za vrsto po sredini. Paziva kod hodiva. Nerodno bi bilo razbiti krožnike ali pohoditi srajco.
V tem strmenju navzdol zagledava nenavadno pojavo. Moški. Se mi zdi. Morda bi bilo bolje reči kar je od moškega ostalo. Koža se zelo tesno lepi na kosti, obraz pa ima zakrit s časopisnim papirjem. Roke drži v zrak in prosi za kak dirham. Tu še posebej pohitiva mimo. Ampak slika ostane. Koža prilepljena na kosti.
Težko se je ozirati za željenim blagom, ko imaš v mislih tako sliko. Ampak časa ni. Mimo naju že hodi slepec. Tudi ta berači. Pogledam ga v oči. Ne najdem jih. Prostor namenjen očem je prazen, zapolnjen le z vekami. Spomnim se na Revnega milijonarja.
Pogled dvignem v upanju, da bodo prebliski krute resničnosti izginili. Zagledam se v nogometne drese kot v poslednje upanje. In že se vame nekdo zaleti. Ponovno pogledam dol. Zagledam verige čevljev, obešene na vrv in obleke, ki prav tako vidijo na obešalnikih izpod stropa. Zagledam berbersko lekarno z paketi posušenih metinih listov, začimbami, mavžami za hamam in vsemi ostalimi pripadajočimi stvarmi.
Pod pultom pa s kotičkom očesa ujamem še eno, tokrat malo manj neprijetno, podobo. Pritlikavka. V primerjavi z drugimi izgleda povsem normalno. Ko grem mimo skoraj ne opazim, da ima izmaličen obraz. Pogovarja se z nekom. Tako pokliče po imenu Aisha. Slišim jo še kako se smeje, potem pa že odjadram naprej v svet čevljev, oblek, spodnjega perila, pasov priznanih modnih znamk, kozjih glav, datljev... kozjih glav.
Ustavim se in si jih za kratek hip ogledujem. Prvič jih vidim. Že tretji teden sem v Maroku in jih vidim prvič. Odrezane glave na belem pultu. Poleg drugega visečega mesa. Nos in želodec sta se na to že navadila. Niti trzneta ne več ob vonju svežega in malo manj svežega mesa. Letos očitno ne bom videla nobene (odrezane) kamelje glave, ugotavljam.
Takrat pa se že spet zgubljam v množici ljudi in "stojnic." Iščem nekaj kar bi lahko kupila. Počutim se kot šopoholik. Ampak zares zagledam ceno, ki je je že kar super fajn nizka... za telovadne. Razmišljam da bi jih kupila. Rabim jih. Doma jih težko dobim tako lepe za isto ceno. Ampak prtljaga... preveč bo. Vseeno se odločim poskusiti srečo, če ne zame pa za... povprašam za črnim modelom in številko 43. Prodajalec me žalostno pogleda in odkima. Vprašam za svojo številko in glej ga zlomka... dobim jih.
Odpraviva se naprej. Utrujeni. Namenjeni sva poiskati trgovino, da si Marjeta kupi čokoladno mleko, sirčke in še kakšno majhno dobroto. Ampak še vedno se nahajava na Nagužvani ulici. Mimo pride gospa, ki prosti za denar. Za njo pa še en slep gospod. Ta ima oči, ampak je slep. Spomnim se na možakarja prejšnjega večera. Do naju je prišel s cigaretov v roki, ves zakajen, in naju prosil za denar. "Če ima denar za čike..." reče Marjeta. In strinjam se.
Preden dospeva do trgovine na vogalu ulice zagledava moškega, ki sedi na invalidskem vozičku. Vsaka noga mu štrli v drugo smer. Poza je preveč nenaravna. Tudi on je pohabljen.
Počasi se že sprašujem, če se morda ne poškodujejo nalašč. Družba tu je res bolj dovzetna ali vsaj manj obsojajoča do takih ljudi. Ampak vseeno ne verjamem. Spomnim se ženske, ki je sedela na tleh in izpod krila kazala svoje noge. Na njih pa velike tumorje. In možaka, ki mu je iz vrata rasla za rokometno žogo velika bula. Spomnim se ženske, ki je po ulici vozila možakarja z nogo, na kateri je prav tako rasla ogromna bula, ki pa je bila poleg vsega tudi gnojna in lepo izpostavljena vsem, ki so jo želeli videti.
----------------------------
Receptor nama potrdi, da obstaja McDonalds. Restavracija, ki je v normalnih razmerah ne dajem niti pod najslabše možnosti. Tokrat je v samem vrhu. Naslednji dan se odpraviva proti železniški postaji. Čas je, da preveriva ali se bova lahko naslednji dan navsezgodaj odpeljali v Fez in naprej proti domu. Omenjena restavracija s hitro prehrano se baje nahaja nasproti železniške postaje. Iščeva in iščeva. Ko že skoraj obupava, na vrhu neke stavbe zagledava dva značilna Mja. JEI!
Ko se kasneje odpraviva na kosilo/večerjo naju na vratih preseneti napis v francoščini: "Strežemo le otrokom" Hmmmmm. Res je ramadan, ampak kaj takega! Kljub vsemu poskusiva srečo in se veseli najeva ocvrtih pišančkov.
------------------------------
dva dni pred tem
Po že skoraj paničnem iskanju vsaj ene odprte restavracije, se oddahneva v majhnem vendar prijetnem lokalčku. Na shwia pizzo bova počakali pol ure... Neverjetno. Navdušeni sprejmeva novico. Jedli bova! Očitno je to v velikem modernem Rabatu čez dan skoraj nemogoče.
Ko že skoraj končava pizzo (pri nas temu seveda ne bi rekli tako... morda bi jo poimenovali za predjed), zaslišiva kričanje. Ampak ne tisto kričanje, ki ga navdno slišiš v Maroku (predvsem na avtobusnih postajah ali okrog grand taxijev). Gre za urejeno oglašanje množice, ki ... demonstrira.
V tem trenutku zagledam, kako moje obzorje prečkajo trije ali štirje vojaki s čeladami. Prostesti? WAW!
Skoraj pozabiva na vse skupaj. Zagledava jih, ko sva na ulici. Skupno korakajo proti vrhu ulice. Proti kraljevi palači. "Saj res... kralj naj bi iz Marakesha nekaj dni nazaj odpotoval v Rabat...." Kmalu se množica (bolje rečeno skupina) ljudi v rumenih jopičih razprši proti nama. Vanje se je zagnal vojak. Smešno. Enega samega so se zbali.
Kot kaže se je skupina odpovedala pohodu do palače in je sedaj zadovoljna tudi z mestno hišo. Prav ko se postavijo pred njo, greva po pločniku mimo. Na vsaki strani imava vrsto vojakov. Pred glavnimi vrati dva policaja. Vsi se smejijo... Eh, ti Maročani... še na proteste ne gledajo resno.
Kasneje vidiva še oranžne in zelene protestnike. Nihče ne zna povedati zakaj točno se je šlo.
-----------------------------
Ustavi naju gruča ljudi pred trgovino, ki ponuja fotografije in podobne storitve. "Kaj se dogaja?" Zagledava dve deklici. Oblečeni sta kot princeski. Vsi se vrtijo okoli niju. Popravljajo jim gube na obleki. Nosita nakit, ki jim bi ga zavidala vsaka princeska. Pas, okrašen z barvnimi kamenčki, uhane in krono. Vse se ujema z barvo obleke. Zraven pa paše še make-up.
Zvečer vidiva še več takih deklic. Receptor nama razloži, da je dan poseben. Prav na ta dan se namreč muslimani spominjajo kako je bog po preroku Mohamedu dal ljudem sveto knjigo Koran. Tri dni pred koncem ramadana.
-----------------------------
Rabat vedno znova preseneča s svojim videzom modernosti v arhitekturi, oblačenju, čistosti... Za tem skriva največjo mero tradicionalnosti. Konzervativnosti v tistem pomenu besede, ki se navadno uporablja pri nas. Je edini kraj, kjer razmišljava kaj bova oblekli in pri tem izločava "kntjere." Brezpogojno. Na ulici si ne upava piti. Jesti? No tega pač ne počneva nikjer, razen če je nujno.
Kaže nam tako svojo kraljevo, razkošno podobo, po drugi strani podobo največje revščine. Mavrica vsega. Povsem drugačna slika Maroka, po drugi strani pa ista kot povsod drugod.
