Ampak ... ne!
No, sej sm mela že prej namen stresat slabo voljo in obup na blogu, ampak nism mislila, da bo v taki meri. :)
Pravijo, da je v takih primerih najbolje, če se potrudiš in misliš na svoj srečni kraj (angl. happy place). In kakšen naj bi bil ta happy place?
Trenutnu se res spomnim enga res posebnega kraja, v bistvu kar dveh in oba se nahajata več sto, morda celo tisoč kilometrov proč - na Portugalskem.
Prvi kraj, ki sem ga, takoj ko sem se znašla tam imenovala Hrib objokovanja v Portu. Ne vem točno zakaj, ma razn frika, ki se be
l ku za karkoli druzga zanima za kamne, smo vsi zbrani na vrhu jokali... vsak zase in prou potihu... ja skupej smo objokovali usodo. Pa sej ne morm rečt, da se takrat nism imela lepo ... ne še daleč od tega. Vsak, ki je že bil v Oportu ve kako barvito je mesto in kako hitro te prevzamejo njeni čari - ozke zavite ulice, ki se vijejo od obale strmo navzgor (čeprav na hrbtu nosiš nahrbtnik s 20 kg in se sprehajaš gor, pa dol pa gor pa dol), pa ladice, ki plavajo po strugi reke Porto... in nikoli ne smem pozabit povedat še o ljudeh. Tam v slovarju najbrž sploh nimajo besede nesramnost... se mi zdi...
Drugi kraj je prav tako naravnost čudovit. Pripraven kraj za vse romantike. Peščena plaža ob sončnem zahodu pri Aveiru. Tega pa ne bom opisovala, to naj ostane zame. Občutja, ki sem jih doživljala v tistih trenutkih ...
Nič, Portugalska je definitivno kraj kjer se bom še vrnila - morda že letos... morda. Pred tem pa kot kaže pade name še nakup novega računalnika... potem bo pa financ minister predlagal nadaljne investicije...
