Tudi o Vonju po ljubezni se mora včasih kdo razpisat. Celo nekdo tak kot sem jaz, od katerega pač drugi niti ne pričakujejo neke grozne romantike in ljubezni... pa še mesec maj je...
Za kaj se gre? Če ste redno spremljali blog, ste najbrž že zasledili objavo, ki govori o slovenskih šansonjerih. Ja, Vonj po ljubezni je naslov nove zgoščene Romane Kranjčan - meddrugim. V petek ima koncert. Še vedno iščem družbo- se kdo javi?
Ampak ljubezen je več kot le ljubezen do šansonov ali peti o ljubezni... Ljubezen se skriva v majhnih stvareh. "Nekoga moraš imeti rad".. sej vsi poznamo to skoraj že ljudsko pesem.
Ljubezen je pojem ki ga ne moremo videti, ne moremo ga prijeti. Lahko ga začutimo le z tistimi čutili, ki v naši družbi niso najbolj... recimo temu izpostavljena, to so vonj in šesti čut :P
Govorim le o tisti pristni, visoki ljubezni, ki je globoko vkoreninjena predvsem v ženski del občinstva. Govorim o tisti ljubezni, na katero se najprej spomnimo, ko slišimo besedo "ljubezen".
Ne govorim o popularizirani ljubezni, ki nas pusti puste in prazne, o premnogih srčkih, s katerimi počečkamo še pa še papirja, kot da bi radi sami sebe prepričaliv to, da nas nosijo krila ljubezni
ali o Ljubezni... o tej morda kdaj drugič... trenutno sva še v fazi pogajanja kdo bo s kom bolj prijazen. :)
Ne, govorim o (romantični) nesebični ljubezni. O utrujenem pogledu o koncu dneva, o zaspanem zehanju zgodaj zjutraj, o vzdihu, o smehu... o objemu, ki ga ne podarimo a bi ga morali. Govorim o tem, da bi morali večkrat reli rad te imam ljudem, ki so nam zares blizu. Brez kančka cinizma ali ironije.
Zgolj preprosto sporočilo, ki je novo, ker prihaja nepričakovano... Kot naprimer: "Have a nice day *" na zelenem samolepilnem papirčku.
Za kaj se gre? Če ste redno spremljali blog, ste najbrž že zasledili objavo, ki govori o slovenskih šansonjerih. Ja, Vonj po ljubezni je naslov nove zgoščene Romane Kranjčan - meddrugim. V petek ima koncert. Še vedno iščem družbo- se kdo javi?
Ampak ljubezen je več kot le ljubezen do šansonov ali peti o ljubezni... Ljubezen se skriva v majhnih stvareh. "Nekoga moraš imeti rad".. sej vsi poznamo to skoraj že ljudsko pesem.
Ljubezen je pojem ki ga ne moremo videti, ne moremo ga prijeti. Lahko ga začutimo le z tistimi čutili, ki v naši družbi niso najbolj... recimo temu izpostavljena, to so vonj in šesti čut :P
Govorim le o tisti pristni, visoki ljubezni, ki je globoko vkoreninjena predvsem v ženski del občinstva. Govorim o tisti ljubezni, na katero se najprej spomnimo, ko slišimo besedo "ljubezen".
Ne govorim o popularizirani ljubezni, ki nas pusti puste in prazne, o premnogih srčkih, s katerimi počečkamo še pa še papirja, kot da bi radi sami sebe prepričaliv to, da nas nosijo krila ljubezni
ali o Ljubezni... o tej morda kdaj drugič... trenutno sva še v fazi pogajanja kdo bo s kom bolj prijazen. :)
Ne, govorim o (romantični) nesebični ljubezni. O utrujenem pogledu o koncu dneva, o zaspanem zehanju zgodaj zjutraj, o vzdihu, o smehu... o objemu, ki ga ne podarimo a bi ga morali. Govorim o tem, da bi morali večkrat reli rad te imam ljudem, ki so nam zares blizu. Brez kančka cinizma ali ironije.
Zgolj preprosto sporočilo, ki je novo, ker prihaja nepričakovano... Kot naprimer: "Have a nice day *" na zelenem samolepilnem papirčku.
