Prijateljstvo je večno neizpeta tema človeških pogovorovm, nekako tako kot celulit. Razlika je morda v tem, da se hočemo zadnjega znebiti, prvega pa obdržati.
Ok, bom bolj resna. Prijateljstvo je nekaj brez česar živeti ne gre. Če ima človek biološke potrebe po zraku, vodi in hrani, ima gotovo tudi socialne potrebe po druženju in občutku sprejetosti. Manj ko se čutiš sprejet, bolj hočeš biti. Včasih se zgodi, da se tak človek začne obnašati nesramno in preveč pričakujoče do tistih, za katere upajo da jim bojo ta občutek dali. Poznam že kar precej primerov, ampak.
Ne razumem... kako sem lahko začela s to stranjo? grwoza!
Prijetnih strani prijateljstva pa je precej (in gotovo bom v naštevanju in opisovanju pozabila kakšno). Naj se še tako izpeto sliši - prijatelj naredi zate marsikaj. Ali kot smo se prejšnji teden pogovarjali - se zate neštetokrat "vrže n zwbe". No, v resnici stvar ni tako zelo idealizirana, saj smo ljudje po naravi še vedno bolj ali manj egocentristični in rečemo - ti meni, jaz tebi. Torej gremo na zobe tolikokrat kot mislimo, da je šel prijatelj za nas. In če on drugače razume situacijo kot mi - stvar ne bo prišla daleč in nekdo bo moral popustiti.
Ampak na srečo so v mojem krogu prijateljstva taki ljudje redkost. Več je tistih, ki jim lahko zares zaupam, da mi bodo naredili uslugo. In obratno seveda. Malo je ljudi katerim iskreno rečeš: "Moji plani so taki, ampak, če rabiš mojo pomoč, pridem." ali pa takih, ki ti stvar povejo in jim verjameš.
Prijatelji so tudi tisti, ki te pridejo obiskat, ko se ravno začenjaš učit in si jim nato neskončno hvaležen, ker se ti ni potrebno mučit za knjigami. Pogosto pridejo tako, v zaporedju, da se srečajo na vrati, ko en odhaja, drugi prihaja. To so lepi trenutki.
O prijateljstvu je bilo napisanih mnogo roanov, popisanih dosti pisem in listov, toda nič od tega ne more zamenjati pristnega prijateljskega pozdrava. Mnogo misli govori na temo prijateljstva, meni se je gotovo v spomin najbolj vtisnil ta - avtorja se na žalost ne spomnim:
Ok, bom bolj resna. Prijateljstvo je nekaj brez česar živeti ne gre. Če ima človek biološke potrebe po zraku, vodi in hrani, ima gotovo tudi socialne potrebe po druženju in občutku sprejetosti. Manj ko se čutiš sprejet, bolj hočeš biti. Včasih se zgodi, da se tak človek začne obnašati nesramno in preveč pričakujoče do tistih, za katere upajo da jim bojo ta občutek dali. Poznam že kar precej primerov, ampak.
Ne razumem... kako sem lahko začela s to stranjo? grwoza!
Prijetnih strani prijateljstva pa je precej (in gotovo bom v naštevanju in opisovanju pozabila kakšno). Naj se še tako izpeto sliši - prijatelj naredi zate marsikaj. Ali kot smo se prejšnji teden pogovarjali - se zate neštetokrat "vrže n zwbe". No, v resnici stvar ni tako zelo idealizirana, saj smo ljudje po naravi še vedno bolj ali manj egocentristični in rečemo - ti meni, jaz tebi. Torej gremo na zobe tolikokrat kot mislimo, da je šel prijatelj za nas. In če on drugače razume situacijo kot mi - stvar ne bo prišla daleč in nekdo bo moral popustiti.
Ampak na srečo so v mojem krogu prijateljstva taki ljudje redkost. Več je tistih, ki jim lahko zares zaupam, da mi bodo naredili uslugo. In obratno seveda. Malo je ljudi katerim iskreno rečeš: "Moji plani so taki, ampak, če rabiš mojo pomoč, pridem." ali pa takih, ki ti stvar povejo in jim verjameš.
Prijatelji so tudi tisti, ki te pridejo obiskat, ko se ravno začenjaš učit in si jim nato neskončno hvaležen, ker se ti ni potrebno mučit za knjigami. Pogosto pridejo tako, v zaporedju, da se srečajo na vrati, ko en odhaja, drugi prihaja. To so lepi trenutki.
O prijateljstvu je bilo napisanih mnogo roanov, popisanih dosti pisem in listov, toda nič od tega ne more zamenjati pristnega prijateljskega pozdrava. Mnogo misli govori na temo prijateljstva, meni se je gotovo v spomin najbolj vtisnil ta - avtorja se na žalost ne spomnim:
Ne pomaga nam toliko pomoč prijatelja,
kot zavest, da nam bo pomogal.
kot zavest, da nam bo pomogal.
