Veste, po dveh mesecih lovljenja rokov za oddajo seminarskih, usklajevanja znotraj skupin zaradi seminarskih, učenja za kolokvije in popravljanje seminarskih... no stvari se počasi nabirajo in če jih nimaš časa popredalčkati vsega kar se ti dogaja, vedno pomaga kak pobeg.
Pobeg ni bil slučajen. NE! Skrbno je bil načrtovan že vsaj kak mesec poprej, vendar je bil vedno prisoten strah, da ne bo mogoč - ker bodo tam rekli, da me res ne potrebujejo.
Restaratorstvo ni zgolj umetniško delo z veliko ugleda. Je tudi težko delo, s tem mislim, da zahteva precej fizične moči(za ena dela bolj za druga manj) in predvsem veliko mero potrpežljivosti. Tako sem se že drugo leto zapored šla preizkušat prav v tej veščini - potrpežljivosti in tihoti. :P
Se sprašujete kako mi je uspevalo? Delali smo deset ura na dan. Kar je bil kar v redu počitek za moje možgane. Osredotočanje na packe med rjavo pobarvano steno je bilo kar dobro sproščanje, da nisem pogrešala ne interneta in sploh ne računalnika.
In sploh je dva dni in pol dolg pobeg naredil skoraj dovolj dobrega, da bi lahko šla naprej v nori svet Ljubljane, kjer je hitenje edino pravilo. Ampak saj sem dejasnko šla v ta svet. V mislih pa je ležalo le to: "Nočem" Ampak bilo je treba in tako smo odšli iz prelepih Brkinov - hribčkov obdanih z neizmerjenim številom hribčkov, ki so pokriti z zavtimi in ozkimi cestami, gozdovi, travniki in sadovnjaki...
Spomin na pobeg bo gotovo še nekaj časa odmeval v mojem spominu, dokler se ne bo umaknil drugim, takrat pomembnejšim stvarem. Zaenkrat pa bom čakala na torek, ko bom ponovila pobeg :P in se spet urila v potrpežljivosti in koncentraciji - s hojo po vrvi.
Pa tudi vi se imejte lepo v teh vročih dneh.
Pobeg ni bil slučajen. NE! Skrbno je bil načrtovan že vsaj kak mesec poprej, vendar je bil vedno prisoten strah, da ne bo mogoč - ker bodo tam rekli, da me res ne potrebujejo.
Restaratorstvo ni zgolj umetniško delo z veliko ugleda. Je tudi težko delo, s tem mislim, da zahteva precej fizične moči(za ena dela bolj za druga manj) in predvsem veliko mero potrpežljivosti. Tako sem se že drugo leto zapored šla preizkušat prav v tej veščini - potrpežljivosti in tihoti. :P
Se sprašujete kako mi je uspevalo? Delali smo deset ura na dan. Kar je bil kar v redu počitek za moje možgane. Osredotočanje na packe med rjavo pobarvano steno je bilo kar dobro sproščanje, da nisem pogrešala ne interneta in sploh ne računalnika.
In sploh je dva dni in pol dolg pobeg naredil skoraj dovolj dobrega, da bi lahko šla naprej v nori svet Ljubljane, kjer je hitenje edino pravilo. Ampak saj sem dejasnko šla v ta svet. V mislih pa je ležalo le to: "Nočem" Ampak bilo je treba in tako smo odšli iz prelepih Brkinov - hribčkov obdanih z neizmerjenim številom hribčkov, ki so pokriti z zavtimi in ozkimi cestami, gozdovi, travniki in sadovnjaki...
Spomin na pobeg bo gotovo še nekaj časa odmeval v mojem spominu, dokler se ne bo umaknil drugim, takrat pomembnejšim stvarem. Zaenkrat pa bom čakala na torek, ko bom ponovila pobeg :P in se spet urila v potrpežljivosti in koncentraciji - s hojo po vrvi.
Pa tudi vi se imejte lepo v teh vročih dneh.
