Pogum je vrlina, ki si jo vsak drugače predstavlja. Sama sem si največkrat razlagala, da je pogumno, da priznaš, da te je nečesa strah. In ker sem se vedno zdela - vsaj sama sebi - pogumna punca sem često priznala, da me je določenih stvari strah.
Ne vem, če moja predstava zdrži. Strah je namreč zelo veliko ovira, lahko pa tudi nekaj na kar se je vredno zanašati. Če nam pravi, da je stvar nevarna je pač ne uporabimo alpa zavijemo na drugo pot. Ampak, če se drugim ne zdi tako zelo nevarna in se je ne bojijo... še posebej, če jim prinaša veliko veselje, in tudi žalost in solze... mora človek mal premislit.
In lih včerajšnji pogovor mi je dal misliti o tem kako se ljudje (govorim sicer o sebi, če pišem tako se počutim manj krivo) skrivamo za določenimi obveznostmi, opravili ipd. namesto, da bi se spopadli s strahom in ga - itak - premagali... Prej ali slej
No pa pomislimo česa vsega se bojimo: kač, ki smo za njih le velike pošasti čudne oblike in se nas itak bojijo, pajkov, ki so ljubki in nam lovijo komarje v vročih poletnih nočeh ... bojimo se, da bi nas kdaj ljudje prizadeli in zato gradimo obzidja okoli nas. ... ja glede ljudi lahko rečem, da nam lahko naredijo še največ hudega, saj njihov jezik navadno razumemo. Besede pa bolijo bolj kot udarci, kot vsi vemo.
Strah pred novostmi je v nas vcepljen že od nekdaj. Zakaj bi spremenili trenutno stanje, če se lahko poslabša ... ali izboljša. Ampak prav ta zadnji del predstavlja problem. Zakaj? Ker lahko zelo dobro vemo, da bo nova stvar prinesla več pozitivnih kot negativnih stvari, pa se še kar raje oklepamo tistih starih - dobro poznanih. In tako je strah neusahljiv vir, ki teži k stagnaciji posameznikovega osebnostnega razvoja, pa tudi k stagnaciji družbe.
Pa ne bom trdila, da je to slabo. Vsakemu svoje. Meni stagnacija trenutno veliko bolj paše kot pa napredek... a spet le v določenih dimenzijah življenja. V katerih? Odgovor na to pa naj ostane skrit očem, nosu in sploh vsem čutilom, predvsem pa možganom :)
Na vsa vprašanja pač res nočemo vedeti odgovorov.
Ne vem, če moja predstava zdrži. Strah je namreč zelo veliko ovira, lahko pa tudi nekaj na kar se je vredno zanašati. Če nam pravi, da je stvar nevarna je pač ne uporabimo alpa zavijemo na drugo pot. Ampak, če se drugim ne zdi tako zelo nevarna in se je ne bojijo... še posebej, če jim prinaša veliko veselje, in tudi žalost in solze... mora človek mal premislit.
In lih včerajšnji pogovor mi je dal misliti o tem kako se ljudje (govorim sicer o sebi, če pišem tako se počutim manj krivo) skrivamo za določenimi obveznostmi, opravili ipd. namesto, da bi se spopadli s strahom in ga - itak - premagali... Prej ali slej
No pa pomislimo česa vsega se bojimo: kač, ki smo za njih le velike pošasti čudne oblike in se nas itak bojijo, pajkov, ki so ljubki in nam lovijo komarje v vročih poletnih nočeh ... bojimo se, da bi nas kdaj ljudje prizadeli in zato gradimo obzidja okoli nas. ... ja glede ljudi lahko rečem, da nam lahko naredijo še največ hudega, saj njihov jezik navadno razumemo. Besede pa bolijo bolj kot udarci, kot vsi vemo.
Strah pred novostmi je v nas vcepljen že od nekdaj. Zakaj bi spremenili trenutno stanje, če se lahko poslabša ... ali izboljša. Ampak prav ta zadnji del predstavlja problem. Zakaj? Ker lahko zelo dobro vemo, da bo nova stvar prinesla več pozitivnih kot negativnih stvari, pa se še kar raje oklepamo tistih starih - dobro poznanih. In tako je strah neusahljiv vir, ki teži k stagnaciji posameznikovega osebnostnega razvoja, pa tudi k stagnaciji družbe.
Pa ne bom trdila, da je to slabo. Vsakemu svoje. Meni stagnacija trenutno veliko bolj paše kot pa napredek... a spet le v določenih dimenzijah življenja. V katerih? Odgovor na to pa naj ostane skrit očem, nosu in sploh vsem čutilom, predvsem pa možganom :)
Na vsa vprašanja pač res nočemo vedeti odgovorov.
