četrtek, 11. marec 2010

dan po tem

Zbudim se v sončno jutro. V zvoniku ravno dvakrat odbije. Pol je... pol česa? Eh, sej ni pomembno... okno je na miru. Pa sej ni res! Niti malo vetra ni? Brezveze!
Kdaj je začelo pihat? Prejšnji četrtek, točno! Se pravi (štejem na prste, ker je še prezgodaj): četrtk (1), pjtk (2), sbwta(3), ndejla(4), pondelk(5), twork(6), srejda ... aja, sjdm dni... no sej, kkr pravjo tri, sjdm alpa trinajst... :( škoda k ni bla trinajstka...
Ko se končno pripravim, do tega, da zapustim toplo zavetje koutra, pogledam skozi okno na zasnežen plac in se spomnim pogovora včeraj zvečer:

>>Ma polej skuzi okno, je tok snega, de sploh ni vidt vn.
>Ma ja, prou rejs? (med režanjem se tipajoče se prebijemo do okna, ker pač ni bilo elektrike, se zazremo skozi okno in vidimo avto) Ma sej ni rejs... sej je vidt!
>>Ja ma polej zdej...kej kej vidš? (avto j šou mimu)
>Ufa, sam rejs... prou neč ni vidt. Kok snega!!!
(SMEH)
>>Nje, sam rejsnu (in zdej se res ne hecamo več). Zuni je tok snega ku ponavadi ... (pavza) ... lejts
smeh
Še kar mi ne gre v glavo zakaj ni več vetra. Zazrem se v veje kostanja skozi okno. Neč. Ma PROU REJS neč, niti zmknejo se ne. Sploh!

"Včasih smo govorili kašna burja je bla, nje kašna burja bo. Tevi mediji..." slišim v glavi stričevo izjavo.

Na poti do trgovine me spet čaka presenečenje. Pločniki total sčiščeni? Dejansku je folk u Vipavi zna tudi kidat snejh? WAW! Ma nje... sej se ga še nikoli ni splačalu, k j prej šou... pogled zaide na cesto... Nesplužena. SMEH!

Še enkrat se je pokazalo za resnično:
Dan od katerega najmanj pričakuješ prinese največja presenečenja.