Mitko

"Bi šla na čaj h abramu?" se je nekega popoldneva glasil SMS.

Odgovor je bil poslan po metodi vem-da-ne-ma-vseeno-poskusim: "Kej z avtm? :P"

Pa smo šli. Peš, itak. Na obisk h Mitkotu. A ga kdo še ne pozna?
Kot otroci smo sili starše: "Pejmo pogledat mitkota, pejmo, pejmo..." Dokler niso starši popustili ali pa nas prepričali včera-ste-ga-vidli-dns-pa-rejs-nje. Ok, mal pretiravam, ma nima veze. ;)

Vsakič znova so nam povedali tragično zgodbo, ki pa se je ne spomnim več točno. Eh, a so otroci že kdaj poslušali? Najbrž so ga dobili, samega. Ali pa so mu mamo celu ustrelili? Ne vem. Od vedno je bil tam - v kletki, pri Abramu. Vedno smo ga gledali z velikimi očmi. Spremljali vsak njegov gib, med igranjem ali sprehajanjem po premajhni kletki. Starši so nas komaj zadržali, da nismo stegnili rok v kletko. Takrat je bil še majhen. Majhen in simpatičen medvedek.

Medtem smo zrasli. In on tudi. Pred leti so mu kletko povečali. Ampak vsakič, ko sem pri Abramu, se med opazovanjem njegovega obnašanja sprašujem - bi bilo zanj bolje, da bi umrl kot mlad medvedek brez mame ali je bolje, da živi - v takoh pogojih kot so. In ne, ne mislim, da slabo skrbijo za nega! Kot majhnega in ranljivega medvedka so ga vzeli h sebi in od takrat za njega skrbijo. Drugače bi umrl. O tem ni dvoma. Ampak medved, ki se bi moral vse življenje šetat po gozdu... zaprt. Nekako iste dileme kot pri živalskem vrtu, očitno. No ne iste. Podobne.
Danes je bil posebej lenoben. Pogledal me je skozi priprte oči, si pomel tace... potem sem pa raje šla. Zob ali česa podobnega si niti skozi dve ograji nisem želela videti. Ko sem se popoldne zavalila v posteljo in nisem čutila nobene želje po premikanju, sem njegov pogled še najbolje razumela: Dejte mi mir! :D