Na zadnjih straneh knjige sem se kar naenkrat zavedla, da bo veselja kmalu konec. Kmalu bo konec radovednega navdušenja, ki se je začelo nekako po tisti zanimivi in predvsem dokaj neprespani noči na letališču.
Ko se mi ob pol petih zjutraj res ni dalo več matrat, da bi zaspala in sem se raje odpravila na sprehod po hali. Oči so mi lezle skupaj, komaj sem se premikala, vse je bilo tečno, nikjer ni bilo ljudi, ki bi povedali kako je z avtobusom do glavnega mesta, oči so mi lezle skupaj, svetlo je bilo, tla so bila še kar trda...
Dve stvari sta me tisto jutro zbudili. Najprej sem v trgovini zraven špara dobila Cadbury jajčka in Curlywurlyje. Glavna stvar, ki sem jo morala prinesti iz Londona. S še vedno zaprtimi očmi sem si mislila: kul,če pozabim kupit v Londonu, lahko še vedno kupim tuki.
Potem pa me je nekako odneslo do knjižnih polic. Morde zato, ker bi bilo fino kupit nekja takega, za kar lahko rečeš: To je pa iz Londona. Eh, kdo bi vedel. Ko se mi je iz police zasmejala ta (glej spodaj), so bile moje oči široko razprte. V momentu sem bila zbujena (kasneje so me zbudili še... varnostniki? z njihovimi ogromnimi puškami... eh, še v filmih jih ne maram, o tem kakšen je pogled na njih v živo... se zbudim.). Ampak... ta fris...
Poznala sem jo iz skečev (recimo tega, tega in tega, ma so vsi najjači) in iz Vikarke iz Dibleya. Smeh. A da je napisala knjigo? Kul. Moram jo imet. M.o.r.a.m.
Ampak je nisem kupila. Štiri dni Londona (prvi dan sem bila zaposlena z drugimi rečmi ;)) sem razmišljala samo o tem- a bo zneslo al ne bo? In je.
Niti približno si nisem predstavljala kaj me bo čakalo za platnicami. Nekaj. Gotovo bo fajno (jah, taka je pač moja včasih prou tečna filozofija). Šele, ko sem knjigo zares odpra, sem ugotovila, da gre za avtobiografijo oziroma za spomine. V obliki pisem? V obliki pisem! Hudo.
Branje me je odneslo do nekontroliranega smeha so občutkov, ki so na meji joka. Dotakne se te. Od opisovanja prvega srečanja s kraljico materjo, do problemov z oblačili, do skrivanja pod posteljo, smrti njenega očeta, propadle zaroke, pisma posvojenke, nastopov tet... ipd.
Vidiš, da je ženska v življenju preživela dosti in ni bilo vse sam smešno. V meni je zraslo spoštovanje, do te... res velike ženske (v vseh pogledih). Carka! Navdihnila me je s temi pismi do take mere, da sem jih še sama skoraj zaela pisat.
Uglavnem folk. Od petih zvezdic, si jih ta knjiga zasluži 10!
