golobčka

Že dalj časa sem ju opazovala. Bila sta taka kot vsi pari ... Človeku se gnusita, hkrati pa jim je mal fouš. Kako naj bi ju spregledala, ko sta bila vedno pred očmi. Prav neopazno sta se splazila v moje življenje. Videla sem ju, kako si - vejico za vejico - pleteta gnezdece. Rada sta prišla na obisk in čeprav nad neestetskimi pari nikoli nisem bila navdušena, sem se prijazno pogovarjala tako z njim, kot z njo.

Potem pa se je zgodilo. Ugotovila sem, da se njun novi domek nahaja bližje mojega, kot sem si predstavljala. Seveda sem pozdravljala njun topel odnos, toda gruljenja tako blizu tudi ne bi prenašala. Ampak bilo je že prepozno.

Ko sem obiskala njuno za silo zgrajeno bivališče, je on kar pobegnil. Ona pa se je le našopirila, tako kot se one vedno. Ni pa se premaknila. Niti za milimeter. V trenutku sem se zavedla, da je prepozno. Prepozno sem zaznala, kako globoka je njuna ljubezen/želja po reproduciranju.

Presneti golobi!