zima

Ko pomislim na zimo se spomnim na pobeljene travnike in snežaka. Smešno. Snega kot otrok nisem videla kaj dosti, še največ takrat, ko ga je sosed v hladilniku, ki ga je vozil, pripeljal iz Ljubljane (ali pač kjerkoli je že bil). Tisti kup snega je bil... veliko veselje vseh otrok iz okolice. Seveda, drugače ga skoraj nismo videli.

Ampak bistvo zime je bila vedno burja. Kratki rokavi in burja, da se je mraz res zajedell v kožo. Ravno dovolj hladno, da si vedel da je zima.

Zima so gola drevesa. Zima je bršljan in sive skale. Zima so rdeča lica in nasmejan obraz. Zima so svetle zvezde in mraz. Zima so dolgi večeri preživeti v fajn družbi alpa v samoti in šansoni v ozadju. Zima so čaji.

Letos se je o zimi govorilo že poleti. Povsod same ose. Stara modrost naj bi pravila, da dosti os poleti pomeni hudo zimo. In je bila huda. Mrzla in res lepa. Ne bom pozabila unih res čarobnih noči, ko sem se zvečer vračala iz službe. Zunaj minus. Kaj točno je bilo v zraku mi še kar ni jasno. Je bilo tako mrzlo, da so hlapi vode zmrznili? Ne vem. Ampak je bilo res čarobno! Vse se je svetilo. Waw!

Sedaj pa vsi na ves glas oznanjajo pomlad. Jutri je zadnji dan zime, na žalost.