Ideja, da si, po dolgem času, spet ogledam kakšno gledališko predstavo se je pojavila nekako konec prejšnjega tedna, nekje med silovitim googlanjem za kakšnim dobrim CDjem. Za CDjem, ki ne obstaja oziroma ga nisem kupila, ker ga v trgovini niso imeli.
Seveda se plani, ko se vmeša druga oseba, vedno nekoliko spremenijo. Ampak ostala je ideja o obisku gledališča. Če Celje oz. Maribor ne bi bila predaleč, bi si najraje še enkrat ogledala Duohtarja pod mus! kjer ravno sedaj gostujejo goriški gledališčniki. Pa drugič.
Ob pregledu kulturnega življenja v prestolnici (jah, tam se pač vsaj kaj dogaja), je stric google pokazal tudi predstavo Zasebno življenje.
Ker ne spadam med ljudmi, ki bi pred ogledom predstave dejansko hoteli vedeti za kaj se gre v predstavi - bodimo pošteni- če vem za kaj se gre v čem je smisel, da grem, če že itak vem kaj bo. Douhcajt! Torej, ker ne spadam med take ljudi (no, sej vsakmu svoje magari), sem o predstavi vedela natančno:
- da se odvija v Mali Drami. Kamor sem si že od nekdaj želela, a nikoli še šla. Mali odri so mi iz nevem katerega razloga že, bolj všeč.
- da predstava traja 1 uro in 45 minut ter nima odmora. Kar se mi je zdelo rahlo tu mač, ampak ajde...
- naslov predstave se mi je zdel zelo zanimiv.
- seveda sem vedela tudi tehnične stvari: cena vstopnice in čas začetka predstave.
No sedaj pa k predstavi. Zgodba se začne na koncu (pišem plus). Ker On pripoveduje zgodbo od začetka, podaja k zgodbi dosti dosti komentarjev. Medtem igranje zamrzne, dobesedno (pišem plus). Včasih se prav lepo spričkata kaj se je zares zgodilo ali kdo bo povedal kateri del zgodbe (še en plus). Dialogi so bili izredno zabavni (plus). Zgodba pa se v resnici sploh ne konča, nobenega Holywoodskega sluzastega konce ne boste dočakali (VELIK pus).
Seveda se plani, ko se vmeša druga oseba, vedno nekoliko spremenijo. Ampak ostala je ideja o obisku gledališča. Če Celje oz. Maribor ne bi bila predaleč, bi si najraje še enkrat ogledala Duohtarja pod mus! kjer ravno sedaj gostujejo goriški gledališčniki. Pa drugič.
Ob pregledu kulturnega življenja v prestolnici (jah, tam se pač vsaj kaj dogaja), je stric google pokazal tudi predstavo Zasebno življenje.
Ker ne spadam med ljudmi, ki bi pred ogledom predstave dejansko hoteli vedeti za kaj se gre v predstavi - bodimo pošteni- če vem za kaj se gre v čem je smisel, da grem, če že itak vem kaj bo. Douhcajt! Torej, ker ne spadam med take ljudi (no, sej vsakmu svoje magari), sem o predstavi vedela natančno:
- da se odvija v Mali Drami. Kamor sem si že od nekdaj želela, a nikoli še šla. Mali odri so mi iz nevem katerega razloga že, bolj všeč.
- da predstava traja 1 uro in 45 minut ter nima odmora. Kar se mi je zdelo rahlo tu mač, ampak ajde...
- naslov predstave se mi je zdel zelo zanimiv.
- seveda sem vedela tudi tehnične stvari: cena vstopnice in čas začetka predstave.
No sedaj pa k predstavi. Zgodba se začne na koncu (pišem plus). Ker On pripoveduje zgodbo od začetka, podaja k zgodbi dosti dosti komentarjev. Medtem igranje zamrzne, dobesedno (pišem plus). Včasih se prav lepo spričkata kaj se je zares zgodilo ali kdo bo povedal kateri del zgodbe (še en plus). Dialogi so bili izredno zabavni (plus). Zgodba pa se v resnici sploh ne konča, nobenega Holywoodskega sluzastega konce ne boste dočakali (VELIK pus).
"Ko sem bil star petnajst let, sem nekaj neskončno dolgih jesenskih večerov reživel tako, da sem sedel pod velikim posterjem s kitaro v naročju in premišljeval, kdaj in kako bi se najhitreje lahko pridružil oboroženemu boju Che Guevare.Če je bistvo predstave v pripovedovanju zgodbe Kako sva se spoznala, se dosti več iskrivosti in vsega kar me je v predstavi navdušilo (priznajmo si, da tema sama po sebi res ni zanimiva) skriva v podrobnostih in v samem igranju.
Priznajmo si: ti časi so minili.
Vdam se torej brez boja..."
"Dokler primankuje drugih možnosti zaposlitve torej nekaj o meni. Pojdimo kar takoj k bistvu: sem dolgočasen človek."Tisti slabi dve uri sta torej minili v smehu. Ni bilo časa razmišljati o odmoru ali sploh čemerkoli drugem. Ob koncu predstave sem pomislila le na eno stvar: to bo prvi gledališki list, ki si ga bom kupila. In ja, sedaj ga že z veseljem berem in listam in podoživljam včerajšni res zakon večer!
Folk, pejdte si pogledat!
Jaz bom sedaj začela misliti na Che Guevaro in moj boj z diplomo :D
